Tiskane izdaje
Hios – Med begunci in migranti, ki so po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti ter sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo ostali ujeti v Grčiji, je več kot tretjina Afganistancev. Njihova pot proti Evropi je bila ustavljena že ob koncu lanskega leta, ko so meje lahko prečili le še Sirci in Iračani.
V namestitvenem centru Vial na egejskem otoku Hios, ki je od Turčije oddaljen le osem kilometrov, so razmere nevzdržne. Vsak dan je slabše. Ljudje, ki že več kot 40 dni čakajo na morebiten premik proti celinski Grčiji ali vsaj kakšno informacijo o njihovi prihodnosti v zaporu, ki spominja na koncentracijsko taborišče, so na robu. Telesno in psihično.
Toda vsako dno prehranjevalne verige ima tudi svoje dno. In v vsakem koncentracijskem taborišču se razvija posebna notranja hierarhija. Na dnu begunsko-migrantske prehranjevalne verige so Hazari, šiitsko afganistansko ljudstvo mongolskih korenin, ki so jih preganjali skoraj vsi afganistanski režimi. Njihovo preganjanje se nadaljuje tudi v begunskih taboriščih. Večkrat so žrtve napadov. Ker se na strani režima sirskega predsednika Bašarja al Asada že dlje časa bori vsaj 3000 šiitskih afganistanskih borcev (v Sirijo so večinoma prišli iz Irana), jih številni globoko travmatizirani Sirci vidijo kot sovražnike, ki so izkoristili njihovo tragedijo za beg v Evropo. Vsake toliko zapojejo pesti. Tudi na Šentilju so. Če bi policisti in uradniki vsaj malo poznali politično, kulturno, varnostno, družbeno in etnično okolje, iz katerega ljudje bežijo proti Evropi, se to preprosto ne bi smelo zgoditi. A pod istim šotorom se dejansko znajdejo ljudje, ki so nedolgo nazaj stali na nasprotnih straneh fronte.
Hazari, večkratne žrtve
Ko se je lani spomladi odprla balkanska begunska pot, se je glas o odprti poti v svobodno in bogato Evropo hitro razširil tudi proti Afganistanu, državi, ki je od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja nenehno v vojni. Državi, v kateri tri generacije ne poznajo niti približka miru.
Proti Evropi je po ustaljenih tihotapskih poteh prek Pakistana, Irana in Turčije krenilo najmanj 200.000 ljudi, ki so se jim v Iranu pridružili tudi številni v begunstvu rojeni Afganistanci. Številne družine so, sodeč po več sto intervjujih, ki sem jih v zadnjih mesecih opravil z afganistanskimi begunci, poslale na pot enega izmed svojih sinov – ponavadi najstnika. V najrevnejših vaseh so izbrali predstavnika razširjene družine in ga s skupnimi prihranki poslali na tvegano pot. Proti Nemčiji, Švedski, Nizozemski ...
»Na pot proti Evropi so me poslali starši. Nisem imel izbire. Moral sem oditi. A bil sem vesel. Prihajam iz Kunduza, kjer vsak dan padajo bombe. Jeseni so našo vas zasedli talibi. Starši so mi dali denar in rekli, naj preživim. Moj cilj je Nemčija. Tam sta že stric in teta, ki me pričakujeta in mi bosta pomagala. A zdaj ne vem, kaj bo. Tu smo ujeti ...« je v ponedeljek v begunskem taborišču Vial na Hiosu povedal droben in plašen 15-letni Afganistanec Ali Džavad. Kot vsi drugi begunci je govoril o lakoti, žeji in manku zdravstvene pomoči in informacij.
»Tu sem zaprt že 41 dni. Takoj ko smo pristali v Grčiji, pot je bila grozna, smo na formularju, ki so nam ga ponudili, obkrožili, da bi radi zaprosili za azil. Druga možnost je bila prostovoljna vrnitev v Turčijo. Starši so mi rekli, naj zaprosim za azil in, takoj ko bo mogoče, krenem proti Nemčiji. A zdaj ne morem niti proti Atenam. To je zapor. Trpim. Rad bi šel domov, a ne morem. In tudi ne smem. Oče mi tega nikoli ne bi oprostil,« je nadaljeval hazarski najstnik, ki bi ga morale grške oblasti obravnavati kot otroka - a v popolnem kaosu, ki vlada v namestitvenih centrih na otoku, v pirejskem pristanišču, v improviziranem šotorskem naselju v Idomeniju na makedonsko-grški meji ter na ulicah in trgih vseh večjih grških mest, mednarodne konvencije in človekove pravice nimajo nobene vrednosti. A za veliko človeško tragedijo in humanitarno katastrofo ne gre kriviti le bankrotirane grške države – odgovornost in krivda domujeta v Bruslju in na številnih evropskih dvorih. Tudi – in še kako! – na slovenskem. Afganistanski begunci, s katerimi sem se pogovarjal v namestitvenem centru Vial, trdijo, da je med njimi najmanj 15 otrok, ki so prispeli v Grčijo brez staršev.
Na poti in v zaporih je veliko otrok brez staršev
»Dve leti sem se vsak dan učil angleško. Hodil sem v dobro šolo. Sanjal o svobodi. Moj oče je mizar. Od njega sem se naučil obrti. Veliko znam. Prepričan sem, da bi se dobro znašel v evropskih šolah,« mi je v pirejskem pristanišču, kjer v potniškem terminalu E1 životari okoli 3000 beguncev in migrantov, minuli teden dejal nasmejani 14-letnik Ahmed iz afganistanskega Bamjana, province, kjer večinoma živijo Hazari in kjer so talibi pred poldrugim desetletjem razstrelili velikanske Budove kipe. »Iz Bamjana smo se preselili v Kabul. Zaradi dela in šole. Talibi so grozili mojim staršem, ker smo Hazari. Zanje smo neverniki in izdajalci. Oče in mama sta odšla nazaj domov, mene pa sta sredi januarja poslala proti Evropi. S seboj sta mi dala praktično ves denar, ki smo ga imeli. Plačal sem tihotapce. Do Turčije sem potoval 20 dni. V tovornjakih in peš. Bilo je grozno, a spoznal sem nekaj prijateljev, ki so mi pomagali. Vedel sem, da moram naprej,« je nenavadno razposajeno razlagal Ahmed, ki je prispel v Grčijo tik pred zaprtjem balkanske poti.
»Znajdi se, saj si mlad in močan«
»Nihče ne ve, kaj bo z nami. Starši me priganjajo, naj na vsak način nadaljujem pot. A to zdaj ni mogoče. Vsi, ki smo tu, želimo nadaljevati pot. A usoda nas, Afganistancev, ne zanima več nikogar. Uradniki pravijo, da pri nas ni vojne. Kako to vedo? Kdo od njih je bil v Afganistanu? Včeraj sem poklical strica, ki že dolgo živi v Kanadi in ima kanadsko državljanstvo. Prosil sem ga, naj mi pomaga. Rekel mi je, naj ga pustim pri miru. Potem je grdo govoril o moji mami, svoji sestri. Ni on kriv za naše težave, je dejal. Znajdi se, saj si mlad in močan. Pri njem živijo že štirje sorodniki, begunci ...« je neustavljivo pripovedoval bistri 14-letnik, ki mu je Evropa vzela mladost.
