Trump, brexit in drugi simptomi sodobnosti

Berlin – Britanski zgodovinar­ Ian Kershaw, ki prvo svetovno­ vojno imenuje kolektivni­ evropski samomor, je že v knjigi Do pekla in nazaj analiziral tedanja prepričanja, da lahko ena država pridobi le na račun druge. Zveni znano?

Prepričanje, da je svetovno gospodarstvo igra, v kateri eden pridobi le toliko, kolikor izgubi drugi, je v desetletjih globalizacije veljalo za zastarelo. In res je odpiranje svetovnih trgov rešilo revščine na stotine milijonov zemljanov ter prineslo možnosti za razvoj mnogim, ki si o tem prej niso upali niti sanjati. Globalizacija in avtomatizacija sta v razvitih državah pustili za seboj ljudi, ki se počutijo kot poraženci, in nekateri med njimi so v ZDA volili Donalda Trumpa. Njegova obljuba novega ameriškega veličastja »Najprej Amerika!« je samo pika na i nacionalizmom številnih drugih svetovnih voditeljev, med njimi ruskega predsednika Vladimirja Putina in vzhodnoevropskih »neliberalnih demokratov«. Z brexitom ter skorajšnjimi volitvami na Nizozemskem, v Franciji, Nemčiji in drugod se sodoben virus nacionalizma približuje jedru EU.

Novi glasnik

Vsaj novi ameriški nacionalizem pod predsednikom Donaldom Trumpom ima gospodarske razloge, saj vodilna gospodarska sila sodobnega časa ni le preslabo poskrbela za žrtve globalizacije, ampak lastnica rezervne svetovne valute trpi tudi zaradi tako imenovane Triffinove dileme. Kot je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja opredelil posledice denarnega sistema Bretton Woods belgijsko-ameriški ekonomist, mora biti takšna država pripravljena zalagati svet z velikimi količinami svoje valute in tako proizvajati trgovinski ­primanjkljaj.

V tem procesu se je cena ameriških proizvodnih izdelkov po letu 1955 pošesterila, nemških pa samo potrojila, je v časopisu Wall Street Journal navedel ameriški ekonomist John D. Mueller. Selitev proizvodnje iz ZDA je koristila številnim drugim državam, mnogi Američani pa v zameno za dobro plačana proizvodna delovna mesta niso dobili primernega nadomestila in so svetlobna leta oddaljeni od današnjih centrov ameriške tehnološke odličnosti, kot je Silicijeva dolina.

Stari razlogi

Z Donaldom Trumpom je v Beli hiši predsednik, ki v boju za njihove resnične in namišljene interese ne okleva pred spodkopavanjem mirovne in gospodarske ureditve Zahoda po drugi svetovni vojni, potem ko je geostrateški umik s kriznih območij začel že njegov demokratski predhodnik Barack Obama. S tem se ZDA frontalno zadevajo v nekatere druge nacio­nalizme, čeprav imajo ti morda drugačne korenine.

Avtoritativna Rusija vse bolj poudarja svojo vojaško moč, meje gospodarskega razvoja ob pomanjkanju demokracije in pravne države morda dosega tudi Kitajska. V Evropi, in še posebej evrskem območju, nekatere države, ki so se navadile živeti prek svojih zmožnosti, za lastne težave rade obtožujejo druge. Nemčija s svojo zgodovinsko krivdo, ki naj bi bila v evrskem območju podcenjena, je tu primeren grešni kozel, kar s trditvami, da je evro »implicitna nemška marka«, zdaj spodbuja tudi Trumpov trgovinski predstavnik Peter Navarro.

V osrednji evropski državi opozarjajo na veliko škodo njihovim varčevalcem ter na svoje tržne reforme, ki so jo pred dobrim desetletjem potegnile iz postelje evropske bolnice. Toda nekatere države brez prave želje po reformah so obtoževale Nemčijo že med evrsko­ dolžniško krizo ter jo še bolj med sedanjo begunsko. Zaradi nje slutijo priložnost tudi nemški nacio­nalisti. Izjavi »Zmogli bomo!« kanclerke Angele Merkel pa pripisujejo vlogo jezička na tehtnici celo pri za Evropo prelomnem brexitu. Velika Britanija je pod laburistom Tonyjem Blairom že prej odprla vrata milijonskim vzhodnoevropskim migracijam, medtem ko so si številne evropske celinske države z Nemčijo vred zagotovile večletni odlog.

Kljub moči novih nacionalizmov se je v 21. stoletju vsaj v Evropi težko strinjati s prepričanji, da lahko vsaka evropska država sama bolje zagotavlja blaginjo svojemu prebivalstvu. Razprave o tem, ali neizvoljeni birokrati Evropske unije samo poslabšujejo stanje, so seveda dovoljene in celo zaželene, pa tudi, ali so sodniki evropskega sodišča sprti z realnostjo, ko storilce bolj ščitijo od žrtev. Sodobno gospodarstvo za zagotavljanje blaginje čim več ljudem potrebuje več od klasične nacionalne države. Če je mogoče vse reformirati in se o vsem pogovarjati, ne bi smeli dvomiti niti o evropskem mirovnem projektu, zgrajenem na dveh katastrofalnih vojnah 20. stoletja.

Da v Evropi zdaj stojimo pred največjimi izzivi po letu 1945, je prepričan tudi zgodovinar Ian Kershaw. »Nastajajo novi nacionalizmi z etnično-rasističnimi spremljevalnimi pojavi, ki utelešajo konflikte, kar ustvarja obremenitve, o katerih še ne moremo reči, kako bodo videti,« je v intervjuju za časopis Die Welt povedal britanski zgodovinar. Opozoril je, da je Evropska unija nastala kot poskus rešitve nacionalne države in ne njene ukinitve: Francija naj bi ohranila svoj prostor v Evropi, Nemčija na novo opredelila svojega. »Od začetka je obstajal tudi element nacionalnih interesov – zato trenja med nacionalnim in nadnacionalnim.«

Zdaj spet dviga glavo nacionalno, a v Evropi nadnacionalno ostaja vrednota, saj celo Grki sredi najhujše evrske krize niso hoteli odstopiti od skupne evropske valute. Je v novem zavedanju, celo novem opredeljevanju tega razmerja, rešitev za sedanje izzive? V nasprotju s časom pred prvo in drugo vojno se številne evropske države zavedajo skupnih vrednot, kot jih je v prvem sporočilu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu izrazila tudi kanclerka Angela Merkel: tesno sodelovanje na podlagi demokracije, svobode, spoštovanja prava in človekovega dostojanstva ne glede na izvor, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost in politično prepričanje. Ob spoštovanju teh temeljev naj bi se vsaj v liberalnih demokracijah, ki vztrajajo pri načelu pravne države, lahko pogovarjali tudi o vsem drugem. Celo zgodovinar Ian Kershaw ne verjame, da se lahko v Evropi ponovi 20. stoletje. »Demokracija kot zatočišče identitete – tega v tridesetih letih ni bilo.«