Tiskane izdaje
Berlin - Pri 89 letih je umrl legendarni zahodnonemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher. Liberalnemu politiku v značilnem rumenem puloverju in legendi nemške združitve je lahko hvaležna tudi samostojna Slovenija, saj se je odločilno zavzel za njeno mednarodno priznanje.
Voditelj liberalne FDP je skupaj s svojim krščanskodemokratskim kanclerjem Helmutom Kohlom podprl prizadevanja Slovenije in Hrvaške za samostojnost ter januarja 1992 pomagal, da je Slovenijo priznala Evropska unija. Genscher je še istega leta prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, zahodnonemški zunanji minister po letu 1974 in vsenemški do leta 1992, ko je zaradi zdravstvenih težav odstopil, pa je odločilno sooblikoval tudi usodo svoje domovine in vse Evrope.
Leta 1927 v saškem Reidenburgu rojeni politik je v mladosti tudi sam doživel vojno in diktaturo ter se je moral zagovarjati, da so ga v Hitlerjevo NSDAP včlanili s kolektivno prijavo po vpoklicu v Hitlerjevo vojsko pri komaj šestnajstih letih. Sam se je takoj po vojni vključil med vzhodnonemške liberalce in po pobegu na Zahod med zahodnonemške. Leta 1974 se je povzpel do položaja zahodnonemškega zunanjega ministra in podkanclerja v vladi socialdemokratskega kanclerja Willyja Brandta in do predsednika svoje Svobodne demokratske stranke. Kot takšen je leta 1982 z odhodom iz koalicije Brandtovega naslednika Helmuta Schmidta ustoličil dolgoletno vladavino krščanskodemokratskega kanclerja Helmuta Kohla, ki je bolj ustrezal notranjepolitičnim vizijam liberalnega prvaka.
Helmut Schmidt in Hans-Dietrich Genscher. Foto: Peter Popp/DPA/AFP
Genscher pa je tudi v Kohlovi vladi nadaljeval »Ostpolitik« in zmanjševanje napetosti med Zahodom in komunističnim vzhodom Evrope ter Sovjetsko zvezo, zaradi česar politiko gradnje mostov med ideološkimi nasprotniki mnogi imenujejo kar »genscherizem«. »Če ne morete takoj doseči svojega cilja, morate tako spremeniti okolje, da bo cilj dosegljiv,« je sam razložil svojo filozofijo. Z njo je med hladno vojno včasih jezil tudi partnerje iz severnoatlantske vojaške zveze Nato. V Beli hiši ameriškega predsednika Ronalda Reagana so se še posebej razburjali zaradi nasprotovanja namestitvi Natovih strateških raket v Zahodni Nemčiji.
»Genschman«, kot so ga tudi imenovali, pa je ves ta čas pomagal ustvarjati zgodovino in še posebno leta 1989, ko so tisoči Vzhodnih Nemcev iskali zatočišče na zahodnonemških veleposlaništvih Češkoslovaške in Madžarske. Takoj je sprožil pogajanja v okviru Združenih narodov in 30. septembra nastopil na balkonu veleposlaništva v Pragi. »Prišli smo vam povedat, da je danes vaš odhod ...« mu je še uspelo reči, preden je tudi njemu sapo vzelo huronsko vzklikanje zbrane množice, beseda »mogoč« se je izgubila v razburjenju in zgodovini. Skupaj z ameriškim zunanjim ministrom Jamesom Bakerjem in sovjetskim Eduardom Ševardnadzejem je Genscher potem ustvaril politične možnosti za umik sovjetske vojske in združitev Nemčije.
Zaradi neutrudne diplomacije je o njem krožila šala, da ga Lufthansina letala med čezatlantskimi poleti hkrati prevažajo v eno in drugo smer. Liberalni gigant pa se je enako neutrudno zavzemal za vse tesnejše združevanje Evrope z denarno unijo vred, a tudi za ohranitev t. i. zahodnih vrednot z nadaljevanjem tesnega sodelovanja z ZDA v Evropi in svetu. Že leta 1992 se je zavzel za sojenje iraškemu predsedniku Sadamu Huseinu zaradi napada na Kuvajt, ubijanja svojih državljanov s kemičnim orožjem in genocida proti Kurdom, zagovarjal pa je tudi vojaško pomoč ogroženemu Izraelu. Še kot notranji minister je moral leta 1972 opazovati, kako so palestinski teroristi med olimpijskimi igrami v Münchnu ubili enajst izraelskih športnikov, kar je bila »najbolj grozljiva izkušnja v vsej moji vladni karieri«.
Ob koncu svojega diplomatskega delovanja je v berlinskem muzeju odprl razstavo t. i. izrojene umetnosti, umetniških del moderne v pretežni judovski lasti in na muhi nacističnega uničevanja. »So zmagoslavje ustvarjalne svobode nad barbarstvom,« je o teh delih povedal liberalizmu zapisani nemški politik. Tudi po končanju diplomatske kariere je ostal aktiven v nemškem bundestagu in na mnogih drugih področjih. Leta 2013 je pomagal pri izpustitvi nekdanjega ruskega mogotca Mihaila Hodorkovskega, obsojenega na dolgoletni zapor, tudi v visoki starosti in šibkega zdravja pa je bil legendarni zunanji minister zaskrbljen tudi zaradi dogajanj v Evropi. »Evropa stoji na razpotju,« je februarja 2014 zapisal v časopisu Handelsblatt. »Bodo sledile neonacionalistične skušnjave ali pa bomo naprej gradili evropsko hišo miru, stabilnosti in solidarnostnega sodelovanja?« Rešite Evropo, je pozval eden od očetov nemškega in evropskega združevanja.
