Tiskane izdaje
Vir nelagodja in napetosti v medsebojnih odnosih, ki so v zadnjih četrt stoletja vznikala med sosedama, je pred dnevi v enem stavku svojega komentarja za rusko mnenjsko središče Valdajski klub ponazoril mladi analitik Andrej Skriba: »Rusija še naprej čaka, da ji bo vrnjena pomoč, ki jo je dala, medtem ko je Belorusija prepričana, da ta pomoč ni bila dovolj niti za plačilo njene dosedanje zvestobe.« Kakor je postalo že običaj, so tudi tokrat v jedru spora cene ruskih energentov, od katerih je Belorusija odvisna. Že več kot leto traja spor glede tega, koliko naj Belorusija plača za zemeljski plin ruskega giganta Gazproma. Ker se niso uspeli dogovoriti, so se v Minsku lani kar sami odločili, da bodo Rusom plačevali le še »pošteno« ceno, zato so jim bili po izračunih podpredsednika ruske vlade Arkadija Dvorkoviča konec prejšnjega meseca dolžni že več kot pol milijarde dolarjev. V Moskvi so se na beloruski upor odzvali tudi z odločitvijo, da bodo v zahodno sosedo v prvem četrletju letošnjega leta izvozili za 12 odstotkov manj nafte, katere predelava v domačih rafinerijah pomeni velik del nacionalnega prihodka Belorusije.
Zaradi tega je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko Rusijo obtožil, da uporablja energijo kot orožje proti njegovi državi. »Tudi brez ruske nafte bomo zmogli. Če imamo na eni strani tehtnice neodvisnost, na drugi pa nafto, sta to povsem neprimerljivi stvari,« je na začetku meseca povedal v maratonskem nastopu pred novinarji, ki je trajal kar sedem ur in pol. Ostrina njegovih besed ni nič novega, saj je Lukašenko, ki je v primerjavi s svojim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom pravi veteran, saj je že 23 let na čelu države, že med prvo »plinsko vojno« leta 2004 odločitev Rusije, da svoji zahodni sosedi preneha pošiljati zemeljski plin, označil za »terorizem na najvišji ravni«. A takrat kot tudi vedno potem so se stvari pomirile, strasti umirile, Lukašenkova taktika »dviganja temperature in predstavljanje sebe kot žrtve pa je v preteklosti delovala, saj je Moskva v glavnem na koncu popustila«, kakor je pred dnevi na spletišču Rusija onstran glavnih naslovov zapisal komentator Dmitrij Polikanov.
A tokrat je drugače, pravijo tako ruski analitiki, ki se čudijo, ker Moskva še ni kot običajno popustila, kot njihovi zahodni kolegi, ki v zadnjem času objavljajo komentarje s strašljivimi naslovi, kakor so »Ali bo Belorusija naslednja Putinova žrtev?« (ameriško spletišče Observer), »Belorusija se pripravlja na hibridno vojno proti Rusiji« (britanska revija Week) ali »Je Evropa pripravljena na belorusko krizo?« (mednarodno spletišče openDemocracy). Tudi v nekaterih beloruskih medijih so se že konec lanskega septembra pojavile »informacije«, da v Moskvi za Belorusijo načrtujejo podoben scenarij kot za vzhodno Ukrajino, dva meseca kasneje se je »izvedelo«, da Rusija pripravlja dejanski napad na zahodno sosedo, na začetku januarja pa so opozicijski novinarji »razkrili«, da obstaja ruski načrt o odstranitvi Lukašenka.
In zakaj naj bi bila po mnenju analitikov kriza med Rusijo in Belorusijo, ki jo kot vedno spremljajo besedni rafali jezičnega beloruskega voditelja, hujša od dosedanjih? Več argumentov naštevajo. Ohlajevanje zavezniških odnosov je v zadnjih letih nakazovalo že belorusko stališče do ukrajinske krize, saj Minsk ni nikoli uradno priznal ruske priključitve polotoka Krim. »Poceni smo dobili našo neodvisnost. Vsi ostali so se morali boriti. Tako kot se zdaj naša bratska Ukrajina bori za svojo neodvisnost. Mi si ne moremo privoščiti, da bi se borili. Mi smo miroljuben narod,« je Lukašenko izjavil konec prejšnjega meseca. Po njegovih besedah beloruska vojna za neodvisnost ni vojaška ali politična, temveč ekonomska, »Rusija pa je zaskrbljena, da ji bo Belorusija pobegnila, da se je Lukašenko obrnil proti Zahodu,« je dejal na maratonski tiskovni konferenci.
Lukašenko se je v zadnjem času izogibal vrhunskim srečanjem varnostnih in ekonomskih organizacij, ki so po ruski iniciativi nastale na postsovjetskem prostranstvu, pred kratkim pa je »odprl« meje države. Od minule nedelje lahko potniki iz 80 držav, tudi iz članic EU, ki so prileteli na letališče v Minsku, ostanejo v državi kot turisti pet dni brez vizuma. Rusija, ki je že lani jeseni nenapovedano zaprla mejne prehode med »zveznima« državama za vse, ki niso njeni ali beloruski državljani, je tokrat odgovorila s ponovno uvedbo mejnega nadzora na vseh treh mejnih prehodih. Lukašenko je ruski odziv označil za »stokanje in tarnanje«, zavrnil pa je tudi ruske prošnje, da bi na beloruskem ozemlju postavili letalsko oporišče. »Kakšen je z vojaškega vidika namen takšnega oporišča? Ne potrebujemo ga tukaj. Oporišče in letala, ki jih hočejo razmestiti tukaj, so zgolj razkazovanje [moči],« je pojasnil na tiskovki.
