Uporni dami na čelu Madrida in Barcelone

Med njima je 30 let razlike, ena se ponaša s hvalevrednimi­ izkušnjami, druga z mladostno prodornostjo, in vendar naj bi obe utelešali spremembe, ki jih v novih časih od politike pričakujejo številni Španci. Enainsedemdesetletna Manuela ­Carmena in 41-letna Ada Colau­ bosta danes postali županji Madrida in Barcelone.

Dami je postavilo v ospredje politične scene gibanje ogorčenih, indignadosi pa hočejo v Španiji že leta pospraviti preživelo politično dvopolnost, korupcijo, v katero se je pogreznil dobršen del politike,­ predvsem pa zahtevajo, da bi bil spopad z ekonomsko-socialno krizo - brezposelnost je okrog 25-odstotna, med mladimi Španci pa polovična - prizanesljivejši do malega človeka. Izvoljene elite naj ga branijo, ne žrtvujejo. Socialne podobe zadnjih let kažejo, da je ­žrtev preveč.

V politiko iz pokoja 
in aktivizma

Nedavne volitve - občinske in v večini avtonomnih skupnosti tudi volitve v regionalni parlament - so potrdile, da so zahteve po pre­obrazbi dozorele. Ugledni upokojeni sodnici Manueli Carmena, ki je na volitvah 24. maja nastopila na čelu državljanske platforme Ahora Madrid (vanjo so vključeni protivarčevalni Podemos, zeleni Equo, Združena levica, komunisti ...), je po dveh tednih pogajanj (kljub ra­zličnim pogledom na davčno politiko) vendarle uspelo doseči podporo socialistov, in tako se po novem seli v mestno hišo Madrida: po 24 letih jo bo iztrgala iz rok desnice.

Manuelo Carmena poznajo kot žensko, ki se je kot komunistka bojevala za demokracijo že pod frankizmom, v devetdesetih letih je opozarjala na problem podkupovanja v sodstvu, med drugim je kazala s prstom še na zlorabe v policiji in problematiko zaporov. Na čelo liste Ahora Madrid se je postavila na vztrajno prigovarjanje ljudi iz Podemosa, menda ne brez oklevanja, saj je kot velika simpatizerka gibanja Indignados verjela, da je čas za nove generacije. Potem pa je - predvsem zato, da ne bi zmagala Esperanza Aguirre iz Ljudske stranke - vendarle privolila. Pred današnjo investituro je ponavljala, da bi hotela biti predvsem most med postarano špansko demokracijo in demokratičnimi glasniki novih časov. Ali kakor je pred dnevi poudarila za El Mundo, si želi, da bi se trda španska politika zmehčala, da bi bilo v političnih ringih več prostora za ženski princip: za emocije, empatijo, dogovarjanje, da bi bolj poslušali drug drugega.

(Ada Colau, Foto: JOSEP LAGO/AFP)

Več socialnosti in sociale pričakujejo tudi v Barceloni, ki jo bo po novem vodila Ada Colau (iz platforme Barcelona en Comú), znana aktivistka, ki se je prikupila javnosti z zagrizenim bojem proti nasilnim deložacijam. So­ustanoviteljica PAH (platforme, v katero se povezujejo tisti, ki so jih v krizi prizadeli vrtoglavo visoki hipotekarni krediti) je pomagala preprečiti nič koliko izvršb na nepremičnine, na svoji aktivistični poti je protestirala še proti zalivski vojni in leta 2003 proti vojni v Iraku, kot skvoterka se je postavljala proti nepremičninskim špekulacijam, med drugim je opozarjala na problem španskega prekariata - vseh mladih, ki zaslužijo komaj 1000 evrov na mesec ali še manj.

Po novem je pričakovati, da bo kot županja nadaljevala boj za dostojno streho nad glavo. Napovedala je, da se bo s sankcijami spravila nad banke, ki so zasegle stanovanja in jih pustile prazna, tudi podjetja, s katerimi bo mesto sklepalo pogodbe, da bodo morala pokazati etičen odnos do zaposlenih. Brati je še, da bo poskušala zajeziti turizem - reke turistov so čedalje večji problem, saj hromijo normalno življenje v Barceloni -, za povrhu pa bo močno posegla v svojo župansko plačo. V primerjavi s predhodnico Ano Botella si jo bo, kakor je obljubila, znižala za več kot polovico: s 100.000 na okrog 45.000 evrov bruto na leto. Kar zadeva aktualno vprašanje o morebitni neodvisnosti Katalonije - o pravici, da bi sami odločili o svoji politični prihodnosti -, verjame, da jo je treba zagovarjati.

Presekati stare vzorce

Novi županji imata, kakor vlečejo vzporednice španski mediji, precej podoben program: bili se bosta proti korupciji in za malega človeka. Skupno jima je tudi, da sta po naravi inteligentni, načelni in neustrašni zagovornici demokracije, glasnici vseh tistih, ki verjamejo - in ne le v Španiji -, da je možna drugačna politika: nič kaj vzvišena, ampak zelo prizemljena. Ni nujno, da stari politični vzorci trajajo v nedogled.

Od danes naprej imata Manuela Carmena in Ada Colau priložnost, da pokažeta, koliko je »drugače« res mogoče in bo v resnici boljše za vse. Koliko se da spodkopati »vsemogočno« podivjan ­neoliberalizem ...