Upornik v kanclerkinem osjem gnezdu

Matteo Renzi in Angela Merkel sta dosegla soglasje o schengnu in skupnem spopadu z begunsko krizo.

Objavljeno
29. januar 2016 20.54
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Berlin – Pred obiskom italijanskega premiera pri kanclerki­ so nekateri napovedali, da bo Matteo Renzi­ prišel s ponudbo, ki je Angela­ Merkel ne bo mogla zavrniti. Če je levosredinski politik res računal na proračunsko fleksibilnost v zameno za sodelovanje pri begunski krizi, konservativni Berlin vsaj pri tem ni podoben Corleoneju.

Odkar je grški premier Aleksis Cipras prestavil svoj upor proti evrski varčevalni politiki v nižjo prestavo, proti nemškemu »diktatu« najglasneje nastopa italijanski premier Matteo Renzi. Kanclerka Angela Merkel pa še naprej vztraja pri proračunskih načelih, četudi je zaradi begunske krize močno oslabljena. Po zadnji javnomnenjski raziskavi si kar 40 odstotkov Nemcev želi njenega odhoda, tik pred Renzijevim obiskom v Berlinu pa je tudi parlamentarni vodja evropskih konservativcev Manfred Weber opozoril italijanskega prvaka, naj ne spodkopava evrskega pakta proračunske stabilnosti in naj plača svoj delež v trimilijardni evropski sklad za nameščanje ­beguncev v Turčiji.

Renzi je v Berlinu obljubil drugo, ne pa tudi prvega. Ko bodo dobili odgovore na vprašanja evropski komisiji o skladu za Turčijo, bodo plačali svoj prispevek, še vedno pa zahteva večjo proračunsko fleksibilnost. »Za nas je fleksibilnost nujen del sporazuma, ki je pripeljal do izvolitve Jean-Clauda Junckerja,« je levosredinski politik izjavil v kanclerski palači. Konservativna kanclerka, ki je najbolj odločno zagovarjala pakt proračunske stabilnosti, je kot pravi naslov za takšna vprašanja omenila evropsko komisijo in spodbudila Italijo k nadaljevanju strukturnih reform, saj te po nemškem prepričanju že kažejo rezultate. Nemški konservativci bi si v Italiji želeli odločnejši obračun z več kot 130-odstotnim dolgom, merjeno v bruto domačem ­proizvodu.

Tik pred srečanjem z Angelo Merkel je Matteo Renzi udrihal po tako imenovani nemško-francoski osi evropskega združevanja. »Seveda bi bil vesel, če bi lahko Angela in François [Hollande] rešila vse težave, a se to največkrat ne zgodi,« je v intervjuju za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung Renzi kritiziral »nemško naravnanost, da EU začne vse pobude z bilateralnim srečanjem s Francijo«. Naj si Italija še tako želi bolj osrednje vloge v Evropi, so vse nemške vlade po drugi svetovni vojni za prvo partnerico pri evropskih vprašanjih odkrito izbrale Francijo in tudi italijanski opazovalci morajo priznati, da stari celini to vsaj doslej ni škodilo.

»Ni dovolj, da Angela pokliče Hollanda«

Zato pa Rim upravičeno spominja, da drugi šele zdaj obravnavajo begunski problem kot evropsko vprašanje, kar so opozarjali že več let. »Če iščemo celovito evropsko strategijo za rešitev begunskega vprašanja, ni dovolj, da Angela pokliče Hollanda in za njim predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, jaz pa potem o tem berem v tisku,« je bil Renzi oster za FAZ. Kljub glasnosti svojega voditelja Italija vendarle nima veliko adutov v rokah niti pri proračunskem vprašanju in je zelo ranljiva tudi zaradi beguncev z Bližnjega vzhoda in drugod. Lani jih je v Evropo največ prišlo po tako imenovani balkanski poti, a se v Rimu bojijo, da bo zapiranje tamkajšnjih meja spet preusmerilo begunski tok proti Italiji.

Morda se bo to zgodilo tudi brez tega, če se bodo razmere v Libiji, ki je veliko bližje Italiji od Sirije, še zaostrovale. Skrajneži Islamske države, ki spodkopavajo to magrebsko državo, imajo za Rim srhljivo sporočilo: zavzetje večnega mesta bi bila zanje izpolnitev njihovih temeljnih verskih učenj. Poznavalci verjamejo, da fanatiki Islamske države do leta 2025 načrtujejo končni spopad med muslimani in neverniki v Dabiku na severu Sirije, zavzetje Rima pa bi bil eden prvih korakov do želene prevlade islama nad drugimi verstvi, še posebno nad krščanstvom.

Preučevalci sodobnega islamskega terorizma razlagajo, da ga nameravajo izvesti v prihodnjih petih letih. Tisti, ki takšne grožnje jemljejo resno, se bojijo, da strategi Islamske države med resnične begunce in njihove spremljevalce že vrinjajo svoje ljudi, če se jim ne bo posrečilo poslati dovolj bojevnikov, pa tako kot v Parizu računajo vsaj na posamezne teroriste. Tudi italijanska mesta so polna turistov, ki so lahka tarča takšnih napadov.

»Bojevati se moramo proti nelegalnosti«

Italija se tega zaveda, in čeprav mladi premier v marsičem vidi evropsko politiko drugače od kanclerke, sta Renzi in Angela Merkel na tiskovni konferenci v Berlinu poudarila tudi skupne poglede in sodelovanje. Strinjata se, da bi bil konec schengenskega območja hud udarec za Evropo. Italija bo predsedovala skupini G7 in Nemčija G20 prav leta 2017, ki bo tudi leto proslavljanja rimske pogodbe, enega od temeljev sodobne EU. Pred skupnimi projekti in proslavami bo treba rešiti sedanje velike probleme.

Kanclerka je omenila, da po balkanski begunski poti tudi sredi zime vsak dan pride 2000 ljudi: »Bojevati se moramo proti nelegalnosti!« Nemčija je v škripcih tudi zaradi razraščanja skrajnodesničarskega nasilja proti beguncem. V Villingenu v deželi Baden-Württemberg so neznanci vrgli granato na zatočišče za begunce, kar dviga nasilje proti prišlekom na novo raven.