Usodni dnevi za Angelo Merkel, Nemčijo in Evropo

Berlin − Kanclerka Angela­ Merkel je hotela pomagati ­beguncem in državam na balkanski begunski poti, gigantski­ naval pa tudi njo sili v hitro omejevanje priseljevanja. Pred londonsko konferenco, na kateri naj bi zbrali denar za zatočišča na kriznih območjih, je veliko vprašanje, ali lahko begunskega duha še pravočasno vrne v steklenico.

Včeraj je nemška vlada sprejela že drugo omejevanje azilne zakonodaje po izbruhu zgodovinskega priseljevanja z Bližnjega vzhoda,­ severne Afrike, Afganistana in nekaterih drugih držav bližnje in daljne evropske soseščine. Za uvrstitev Alžirije, Tunizije in Maroka med varne države potrebuje soglasje zgornjega doma parlamenta in s tem opozicijskih zelenih, v bundestagu pa imajo vladne stranke dovolj prepričljivo večino za sprejetje zakonodaje, ki naj bi omogočila hitro vračanje tistih, ki nimajo pravice do azila, ter omejila pravice vseh, ki po ženevskih konvencijah in nemških določilih niso osebno ogroženi.

Popolno zatočišče bodo v prihodnje dobili le osebno preganjani zaradi rase, vere, državne ali etnične pripadnosti ali političnega prepričanja, vsi drugi bodo morali v posebnih središčih brez pravice do selitve čakati na konec hitrih postopkov za ugotavljanje njihove­ pravice do azila. Celo begunci pred državljansko vojno bodo lahko upali na pridružitev družinskih članov šele po dveh letih, če seveda medtem ne bo že konec nevarnosti. Nekaj dlje bodo lahko ostali v Nemčiji ob uspešnem šolanju za delo in morebitni zaposlitvi. Iskalci zatočišča se bodo morali z desetimi evri na mesec udeležiti jezikovnih in integracijskih tečajev.

Perspektive za begunce

Tako kot nekatere druge države, ki jih je begunski val presenetil, tudi Nemčija zapira vrata tistim, ki bolj kot zaščito iščejo udobnejše življenje v bogati Evropi, kanclerka Angela Merkel pa ves čas vztraja, da je obvladovanje begunske krize možno le s skupnim evropskim pristopom. Ena pomembnih postaj do tega cilja je današnja konferenca v Londonu z naslovom Podpreti Sirijo in območje. Sočasno s konferenco v Ženevi, ki išče možnosti za končanje državljanske vojne v tej državi, bosta kanclerka in britanski premier David Cameron s 70 drugimi državami in generalnim sekretarjem Združenih narodov Ban Ki Munom iskala »prihodnje perspektive za begunce v Siriji in sosednjih območjih«.

Prevedeno v običajni jezik to kaže na grenko zavedanje, da je sedanji begunski val povzročilo tudi pomanjkanje sredstev za begunce v sirski soseščini, potem ko so jim bili pri visokem komisariatu OZN za begunce lani poleti v Jordaniji in drugod prisiljeni pomoč zmanjšati za polovico. Nemčija bo zdaj zanje samo do leta 2017 plačala najmanj 50 milijard evrov, v nevarnosti je tudi domače politično ravnotežje. Kanclerka bi zato zdaj rada rešila, kar se rešiti da, in dosegla »znatno zmanjšanje« begunskega toka. Rada bi preprečila, da bi se tudi tisti, ki niso osebno ogroženi, odpravili na begunsko pot, ker v bližini svoje domovine ne morejo preživeti in ker njihovi otroci ne morejo hoditi v šolo.

Nemški minister za razvojno pomoč Gerd Müller zahteva kar nov Marshallov načrt za Bližnji vzhod, kanclerka Angela Merkel pa bi rada tudi veliko večjo evropsko solidarnost pri spopadanju z begunsko krizo in njenimi koreninami. Druga najpomembnejša postaja na poti do cilja bo zasedanje evropskega sveta 18. in 19. februarja v Bruslju, a vzhodnoevropske in nekatere druge države obtožujejo za krizo kanclerko. Kljub septembrskemu dogovoru so iz Grčije in Italije pripeljali v druge države le 414 od 160.000 ljudi, še naprej se zapleta tudi pri zbiranju treh milijard evrov za begunska zatočišča v Turčiji.

Streznitev

»Branimo Evropo!« je vzhodno­evropskim in drugim kritikom odgovoril nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. Če bi Nemčija res zaprla meje, kar od nje zahtevajo nekateri, bi po njegovem prepričanju hitro videli, da to ni nemški, ampak evropski problem. Če bo Nemčija pri evropskih partnericah še naprej naletela le na nasprotovanje in nerazumevanje, nekateri opazovalci ne izključujejo »koalicije voljnih« držav, ki jih begunska kriza najbolj prizadeva, ali celo »načrta A2« krščanskodemokratske političarke Julie Klöckner za sprejemna središča še pred nemškimi mejami. Tudi takšna rešitev bi najbrž hitro streznila države, ki zdaj begunce preprosto pošiljajo naprej.

Če se kanclerki kljub tem opozorilom ne bo posrečila evropska rešitev, čakajo hudi pretresi tudi njo. Sestrski bavarski konservativci grozijo s tožbo pred ustavnim sodiščem, čedalje močnejši so nacionalisti Alternative za Nemčijo in Pegide, zveneča klofuta njeni begunski politiki bi lahko bile tudi marčne volitve v Porenju - Pfalškem, Baden-Württembergu in Saški-Anhalt. Olajšanje bi bila tako imenovana makedonska rešitev, ki jo je v Berlinu predlagal tudi slovenski premier Miro Cerar.

Vsaj v torek in včeraj so z Bavarskega poročali o praznih sprejemnih centrih zaradi »zastoja« na meji med Makedonijo in Grčijo, za katerega so bile, kot kaže, bolj kot politika krive stavke taksistov. Po evropski komisiji zdaj po poročanju revije Der Spiegel tudi nemški varnostni organi ostro kritizirajo begunsko politiko egejske države in očitajo Atenam grobe zlorabe beguncev, da bi se ti čim prej odpravili naprej.