Uspeh doma bo pomenil uspeh v Evropi

Temeljna značilnost nemško-francoskih odnosov je sprejemanje kompromisov, poudarja Christian Lequesne.

Objavljeno
17. maj 2017 17.35
Christian Lequesne 17.5.2017 Ljubljana Slovenija [Christian Lequesne,Ljubljana,Slovenija]
Jure Kosec
Jure Kosec
Prihodnost Evropske unije je močno povezana s prihodnostjo Francije. Proevropskost novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona je spodbudna novica, tako kot pozitivni signali, ki prihajajo iz Nemčije. Toda za ponovni zagon evropskega projekta bo potrebno še veliko več.

Francija je na nedavnih predsedniških volitvah potrdila upanje v gradnjo skupne Evrope, kljub temu da navznoter ostaja razcepljena, je med predavanjem v ljubljanskem Mestnem muzeju poudaril znani francoski politolog Christian Lequesne. Macron po njegovih besedah predstavlja tisto stran družbe, ki še vedno verjame v odprtost meja in izmenjav, s tem pa vzbuja upanje novega zagona. Njegovo uspešno srečanje z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki se je zaključilo z bolj ambiciozno izjavo, kot smo lahko pričakovali, je to upanje še dodatno potrdilo. Nemčija in Francija sta dolgo nasprotovali spreminjanju evropskih pogodb. Zdaj sta o tem očitno pripravljeni vsaj razmisliti.

Predavanje z naslovom Evropa, kaj zdaj?, ki ga je pripravil Francoski inštitut, je bilo predvsem analiza sprememb, ki so se zgodile v zadnjih tednih in razmišljanje o tem, kaj utegnejo prinesti. Lequesne, profesor na uglednem Inštitutu za politične vede Sciences Po v Parizu in glavni urednik strokovne revije European Review of International Studies, tako kot mnogi evropski in svetovni analitiki v izvolitvi Macrona vidi potencialno prelomen trenutek, a v isti sapi opozarja na velikost izzivov in nalog, ki čakajo novega predsednika Francije. Med nastopom je izpostavil spodbujanje solidarnosti med članicami EU, zagotavljanje skupne varnosti in ohranjanje dobrih odnosov z Nemčijo.

Pod pričakovanji

Evropska unija je zadnjo veliko širitev članstva po profesorjevih besedah dojemala skozi dva različna okvira: kot projekt za širitev geopolitične stabilnosti in kot družbenogospodarski projekt. Medtem ko je bil prvi uspešen, ji je pri drugem spodrsnilo. To pa je bila ena od glavnih stvari, ki je v očeh prebivalcev držav članic načela njeno legitimnost. »Skupni trg ni prinesel pričakovanega napredka«, resnične konvergence je bilo med vzhodom in zahodom malo. Plače v novih članicah so več kot desetletje po pridružitvi še vedno bistveno nižje. V starih članicah so se medtem razpasli strahovi pred poceni delovno silo in socialnim dumpingom. Vzrok za te težave se po Lequesneovem mnenju skriva odsotnosti konvergence med monetarno politiko, ki je centralizirana na ravni EU, in gospodarsko politiko, ki se še naprej določa na ravni držav.

To anomalijo je mogoče rešiti le s finančnimi transferji, za katere pa je nujno, da se porabijo na pravilen, pošten način. »Če ne bomo delovali etično, se ne bomo mogli pogovarjati o solidarnosti,« je prepričan profesor. Hkrati ne bomo dosegli legitimnosti, ki jo EU tako zelo potrebuje.

O pomanjkanju solidarnosti se je od leta 2008 najprej govorilo v kontekstu reševanja položaja Grčije, v zadnjih letih pa se je solidarnost zaman iskalo predvsem pri obvladovanju migracijskih tokov. EU pri razmišljanju o morebitnih rešitvah tega vprašanja ni bila vedno uspešna. »Vsi predlogi niso bili dobri,« je povedal Lequesne, pri tem pa posebno izpostavil begunske kvote, ki jih je »nemogoče uveljaviti brez gospodarske konvergence«. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da bo živel nekje, kjer bo imel trikrat manjšo plačo kot drugod. Na drugi strani je EU z dogovorom s Turčijo uspelo bistveno zmanjšati prihod beguncev v Grčijo, kar je dokaz, da rešitve obstajajo. »O Erdoğanu si lahko mislimo, kar hočemo, a dogovor je bil učinkovit,« je dodal Francoz.

V senci Nemčije

Varnostni diskurz se čedalje bolj osredotoča tudi na obrambo in povezovanje držav na vojaškem področju. Negotovost, ki prihaja iz ZDA, ni prinesel Trumpov vzpon, ampak jo je bilo po profesorjevih besedah moč čutiti že v času Obamove administracije. Kljub zaskrbljenosti o podvajanju Nata, geopolitične spremembe govorijo v prid okrepitvi vojaškega sodelovanja med članicami. Podpora temu narašča tudi v Nemčiji.

Največja članica EU bo seveda odigrala poglavitno vlogo pri tem, kako se bo v prihodnje razvijal evropski projekt. Temeljna značilnost nemško-francoskih odnosov ostaja sprejemanje kompromisov, toda to ne pomeni, da bo pot do njih lahka. Preden bo Macron lahko postal enakovreden partner Angeli Merkel, bo moral opraviti domačo nalogo. »Vprašanje vodstva v Evropi je neposredno povezano s tem, kako uspešen je nekdo pri izvajanju reform doma,« je pojasnil Lequesne, kot primer pa navedel padlega italijanskega premiera Mattea Renzija. Uspeh je glavni razlog, zakaj je Nemčija danes tisto, kar je.