V Stalinovi senci

V nedeljo, 5. marca, bo minilo 64 let od smrti sovjetskega voditelja Josipa Visarjonoviča Stalina, ki postaja med Rusi čedalje bolj priljubljen. A to ne velja tudi za prebivalce severnega Kavkaza, ki so se prejšnji teden spominjali tega, kako je dal veliki vožd pred 73 leti njihove prednike množično izgnati v Sibirijo in srednjo Azijo.

»Josif Stalin, naj bo tisočkrat preklet, je hotel s tega sveta izbrisati naš narod in našo zgodovino,« je 23. januarja na instagramu zapisal voditelj čečenske republike Ramzan Kadirov. Na ta dan, ko zdaj v Rusiji praznujejo dan branilcev domovine, je leta 1944 kakih 100.000 pripadnikov sovjetske vojske takratni dan rdečearmejcev »praznovalo« tako, da je na živinske vagone naložilo ves čečenski in inguški narod ter ju deportiralo v kazahstansko stepo. Med 387.000 Čečenci in 91.000 Inguši so bili tudi stari starši Kadirova, njegov pred 13 leti v atentantu ubiti oče Ahmad pa je ob 60. obletnici deportacij izjavil, da je »po uradnih podatkih več kot polovica čečenskih deportirancev zaradi mraza in lakote umrla že na poti ali v prvih mesecih izgnanstva v Sibiriji«.

V Čečeniji prejšnji teden ni bilo nobenih uradnih prireditev v spomin na te tragične dogodke. Te zadnjih šest let pripravljajo 10. maja, ker Ramzan Kadirov ni hotel, da bi se na isti dan spominjali deportacij in slavili »dan moških«, kakor v Rusiji tudi pravijo dnevu branilcev domovine. Pač pa so komemoracije pripravili v sosednji Ingušetiji, kjer je tamkajšnji voditelj Junus-Bek Evkurov odgovorne za nasilno izselitev njegovih prednikov označil za »teroriste«.

Dan pred obletnico so poslanci inguškega parlamenta v prvi obravnavi sprejeli zakon, ki bo na ozemlju republike prepovedoval slavljenje in ovelikovečevanje Stalina. Po njem ne bodo smeli biti imenovani mesta, naselja ali ulice, prepovedano bo postavljanje njegovih spomenikov in kipov, javno zagovarjanje ali odobravanje njegovih dejanj in razstavljanje njegovih del. »Bogokletno je delati junaka, postavljati spomenike človeku, ki je prisilno izgnal na desetine narodov, tiranu, pod katerim je bilo ustreljenih in zaprtih desetine tisočev predstavnikov inteligence in vojske,« je povedala tamkajšnja poslanka Marjam Amrijeva, ki vodi odbor za nacionalno politiko.

Nevarna nostalgija

Med »desetinami« deportiranih narodov v času Stalinove vladavine je bilo poleg Čečencev in Ingušev še okoli 93.000 budističnih Kalmikov, več kot milijon Nemcev iz Povolžja in Ukrajine, Balkarcev, mešketskih Turkov, krimskih Tatarov, Grkov, Kurdov in Korejcev tudi kakih 68.000 Karačajevcev. Njihovi potomci zdaj spet živijo v Karačajevsko-čerkeški republiki, kjer je parlament že lani pripravil ne le republiški, temveč vsedržavni zakon, ki bo prepovedoval zanikanje ali odobravanje stalinskih deportacij. Če bo sprejet v dumi, bo storilcem grozilo do tri leta zapora.

Zadnjič je bil ta zakonski predlog v javnosti omenjen junija lani, ko so ga poslali v strokovno presojo najvišjemu sodišču v državi in zvezni vladi. Ta je lanskega marca zaradi pomanjkljivosti že zavrnila zakonski predlog dumskega poslanca iz »sistemsko-opozicijske« stranke Pravična Rusija Dmitrija Gudkova o »preprečevanju rehabilitacije zločinov stalinskega totalitarnega režima«.

Medtem ko bi nekateri prepovedali ovelikovečevanje sovjetskega voditelja, mu drugi še vedno gradijo spomenike. Drugi človek ruskih komunistov, namestnik predsednika CK KPRF Vladimir Kašin, je konec lanskega leta napovedal, da bo njegova stranka še naprej postavljala Stalinove kipe po Rusiji. Njihovo početje je že doslej izzivalo ogorčenje in proteste, kipi velikega vožda pa doživljali napade z živo rdečo barvo.

Toda komunisti, ki so že zahtevali ustavno preverbo novega inguškega zakona, zgolj sledijo »volji ljudstva« oziroma razpoloženju večine Rusov. Kakor so sredi februarja sporočili iz moskovskega Centra Levada, v zadnjih 16 letih v svojih javnomnenjskih raziskavah niso še nikoli namerili tolikšne priljubljenosti Josipa Visarjonoviča kakor januarja letos. Nanj je še lani marca »z navdušenjem«, »spoštovanjem« ali »odobravanjem« gledalo 37 odstotkov, letos pa tako razmišlja že kar 46 odstotkov Rusov.

Kakor pravi politolog Aleksej Markin, so Stalinovi privrženci njegove represije upravičevali s tem, da je Rusijo naredil »spet veliko« in zmagal v drugi svetovni vojni, zdaj pa se je k temu priključila še njegova domnevna borba proti korupciji. »Tisti, ki jih je preganjal, po njihovem niso bili le sovražniki naroda, ki so hoteli razbiti državo, ampak so hkrati tudi kradli,« trdi Markin.

Med ruskimi voditelji sta od Stalina bolj priljubljena le dva: en odstotek večjo podporo so pri Levadi namerili Leonidu Brežnjevu, s 83 odstotki pa prepričljivo vodi sedanji predsednik Vladimir Putin.