Tiskane izdaje
Medtem ko je v aktualni krizi mogoče opaziti številne primere solidarnosti in pomoči ljudem v stiski, je zakonodaja neizprosna. V večini članic Evropske unije državljani ne morejo pomagati priseljencem oziroma tovrstna pomoč ni dovoljena. To je še ena plast kriminalizacije priseljencev.
Migrantska kriza je ob mrtvoudnosti evropske priseljenske politike in prerekanju za begunske kvote pokazala tudi raznovrstne zglede solidarnosti in človekoljubja. Ob primerih sovraštva zoper priseljevanje obstajajo tudi lepe prakse: pobude oziroma pomoč ljudem v stiski, ki vzpostavljajo tako rekoč vzporedne socialne sisteme. Toda ob podpori številnih posameznikov in zavedanju o tem, da prišleki potrebujejo zaščito, obstaja evropska zakonodaja, ki takšno pomoč kriminalizira, jo opredeljuje kot kršitev zakonodaje.
Zemljevid sankcij
V večini evropskih držav pomoč priseljencem ni dovoljena: kršitve zakonov ne pomeni samo pomoč pri vstopu v Evropsko unijo, temveč je v prestopku tudi tisti, ki mu pomaga tukaj ostati – ponudi recimo zatočišče, streho nad glavo. Eno in drugo je kaznivo. Človekove pravice in kriminalizacijo priseljevanja so doslej problematizirali številni dokumenti, recimo tisti Sveta Evrope in Organizacije združenih narodov. Poročilo evropske agencije za temeljne človekove pravice (FRA), ki je bilo objavljeno lani, pa daje zanimiv vpogled v evropski zemljevid sankcij. Kaže precej enoznačno sliko: beremo dolg seznam in oris ukrepov v osemindvajseterici, s katerimi skušajo članice odvrniti ter hkrati kaznovati omenjeno pomoč. Redki izjemi, ki odstopata od restriktivne prakse, predstavljata Irska in Belgija.
Nekatere kazni so posebej previdene za ljudi, ki ponudijo migrantom zatočišče, in to velja celo za primere, ko medsebojno razmerje urejajo najemne pogodbe. Države kriminalizirajo migrante in ljudi, ki pridejo v stik z njimi. Kazni za slednje so večinoma globe, v posamičnih primerih pa tudi zaporne kazni. Ob tem so številne države uvedle posamične izjeme, na primer tedaj, ko posamezniki ponudijo gostoljubje brez plačila.
Delikt solidarnosti
Večina članic Evropske unije je za to, da bi omejila nezakonito priseljevanje, sprejela restriktivno zakonodajo. Kriminalizacija priseljencev in ljudi, ki jim pomagajo, med drugim dodatno stigmatizira, vpliva na to, kako jih dojema celotna družba. Ker nimajo dovoljenj za bivanje, nanje pogosto krivično gledajo kot na kriminalce, zaradi česar so toliko bolj ranljivi in dovzetni za izkoriščanje ter različne zlorabe. Obenem gre za ustrahovanje vseh, ki nudijo humanitarno ali pravno pomoč, jim oddajo ali odstopijo prenočišče.
Pomoč pri ilegalnem vstopu sankcionirajo nacionalne zakonodaje v celotni osemindvajseterici. Samo v Nemčiji, Luksemburgu, na Portugalskem in Irskem zakonodaja predvideva kazen izključno v primeru, če obstaja tudi dokaz o finančni koristi tistega, ki je pomagal pri nezakonitem vstopu. Pomoč pri nezakonitem bivanju je kazniva povsod v Uniji, edina izjema je Irska. Humanitarne pomoči, vsaj v nekaterih oblikah, ne kaznuje osem članic: Belgija, Finska, Francija, Malta, Velika Britanija, pa tudi Avstrija, Nemčija in Italija.
Ko gre za sankcioniranje tistih, ki ponudijo priseljencem streho nad glavo, je zakonodaja najstrožja v Grčiji, Estoniji, Litvi in na Danskem; v našteti četverici držav so lastniki hiš oziroma stanovanj izrecno kaznovani. Najmilejši so predpisi v Italiji, Franciji in na Irskem, kjer lastnikov v določenih primerih niti ne kaznujejo. V večini držav, torej v preostalih 21 članicah Unije, pa lastniki bivališč niso izvzeti iz kaznovanj.
Ko gre za sam nezakonit vstop v Evropsko unijo, pa vse članice, z izjemo treh držav, predvidevajo kazni oziroma zaporno kazen. Izključno Malta, Portugalska in Španija nezakonitega vstopa v EU ne sankcionirajo na ta način, temveč sprožijo postopke za vračanje oseb.
