V volilnem letu je ranljiva tudi kanclerka

Berlin – Za ameriški New York Times in britanski Financial Times je kanclerka Angela Merkel­ zadnja branilka liberalnega Zahoda. V predvolilnem letu 2017, ki ga začenja tudi kot voditeljica skupine G20, se krščanskodemokratska prvakinja­ sooča z izzivi, ob katerih bo morda celo evrska kriza videti kot otroški vrtec.

Tudi tisti, ki pišejo o »Pax Germanica«, seveda vedo, da je »zadnja branilka svobodnega sveta« zaradi navala beguncev oslabljena doma in v Evropi. Vsak teroristični napad ali izbruh migrantskega nasilja le še poveča očitke, da je z odprtjem meja za milijon in več prišlekov iz držav drugačne vere in kulture prizadela svojo državo in celino. Krščanskodemokratska prvakinja nedvomno upa, da ji bodo človekoljubni Nemci – in Evropejci – priznali moralna načela, na katerih sta bili utemeljeni povojna varnostna in politična struktura stare celine, skupaj z zavzemanjem za pomoči potrebne pa tudi sama zaostruje ukrepe proti tistim, ki izkoriščajo nemško gostoljubnost. Javnomnenjske raziskave vsaj za zdaj pritrjujejo kanclerki, saj njena CDU pridobiva priljubljenost, a se to lahko hitro spremeni. Nemško ukvarjanje z varnostnimi in drugimi izzivi se namreč ne dogaja v praznem prostoru, ampak se mednarodni procesi, ki so ga povzročili, le še zaostrujejo.

V predvolilnem letu, ki ga začenja tudi kot predsedujoča organizaciji 20 razvitih in razvijajočih se držav G20, se kanclerki obetajo najresnejši izzivi po koncu hladne vojne. V odločilnih mesecih pred volitvami se bo morda še intenzivneje soočala z »neliberalnimi« slami, ki prevprašujejo temelje »liberalnega Zahoda«. Mnogi v njihovem epicentru vidijo Rusijo predsednika Vladimirja Putina, ki se je lahko v minulem letu razveselila številnih procesov v Evropi in drugje. Velika Britanija se je odločila za izstop iz Evropske unije, ki so jo v Moskvi odrekali že Ukrajini, novi ameriški predsednik Donald Trump daje vtis, da raje verjame njim kot lastnim obveščevalnim službam. Poleg tega so Rusi na Bližnjem vzhodu, kjer je ameriški demokratski predsednik Barack Obama v strahu pred vojaškimi žrtvami dovolil velik strateški vakuum, pokazali, da podpirajo svoje prijatelje, naj je to drugim všeč ali ne.

Mednarodni nered

Eden izmed njih je sirski predsednik Bašar al Asad, ki je z brutalno državljansko vojno pomagal spodbuditi zadnji begunski val, zaradi katerega »nov mednarodni nered« ne grozi Nemčiji le z oddaljenimi krizami. A to še ni vse, na ekonomskem področju se naraščajoč protekcionizem približuje tudi bistvu nemškega gospodarskega razvoja in blaginje. Trgovinske vojne, ki jih prihodnji ameriški predsednik napoveduje Kitajski in drugim, lahko zelo prizadenejo tudi Nemčijo in vso Evropo prav v času, ko nove tehnologije že brez tega prevprašujejo stare pozicije in privilegije. Trump bo morda še poglobil prepad, ki ga je povzročil že brexit, za sredinsko nemško videnje evropskega miru in blagostanja pa je zavezniško zapuščanje skupne ladje še posebej grenko. Sredinska Nemčija že zaradi svoje zgodovine vidi edino zagotovilo evropskemu miru v tesnem sodelovanju z evropskimi partnericami in ZDA.

Za nekatere nemške stratege so novi izzivi tudi nove priložnosti. Vsaj vidni diplomat in voditelj münchenske varnostne konference Wolfgang Ischinger je prepričan, da lahko Evropa zdaj končno varnostno-politično odraste, vsaj novembra pa se mu ni zdelo slabo niti to, da je Donald Trump napovedoval novo pripravljenost na pogovore z Rusijo. A si je »resetiranja« odnosov z Moskvo v začetku mandata želel že Barack Obama, pa demokrat zdaj razočaran odhaja iz Bele hiše, njegov antipod Vladimir Putin pa ostaja v Kremlju. »Naj si želi ali ne, Angela Merkel je zdaj glavna zaščitnica norm, vrednot in ustanov atlantske zveze,« so zapisali v časopisu Financial Times.

Ali bo zato tudi cilj posebno premetenih napadov? »Ruskemu predsedniku stoji na poti le še Nemčija,« je ocenil FAZ-ov novinar Markus Wehner v komentarju o ruski »nenapovedani vojni liberalnim demokracijam«, ki je po njegovem prepričanju prišla že daleč. Mnogi Nemci se ne strinjajo s takšnimi ocenami, ampak verjamejo ruskim izjavam, da je Zahod s severnoatlantsko vojaško zvezo Nato na čelu ves čas po koncu hladne vojne »obkoljeval« Rusijo. Ali pa vsaj menijo, da s konfrontacijo z Moskvo ni mogoče doseči ničesar, s čimer se strinjajo tudi vidni politiki skrajne levice in nacionalistične desnice, ki v presenetljivem soglasju siceršnjih političnih polov kažejo veliko naklonjenost do Rusije in njenega predsednika.

Z ostro politiko kanclerke Angele Merkel, ki verjame, da je Moskva na Krimu samovoljno spreminjala evropske meje, se ne strinjajo niti v bavarski CSU. Razkol med sestrskima konservativnima strankama, vse globlji tudi zaradi begunske krize, je še eden od izzivov v predvolilnem letu, ki jih bo morala nemška prvakinja vzeti resno.