Tiskane izdaje
Nemški socialdemokrati so ogorčeni, ker so morali izvedeti za novico iz medijev, potem ko so v reviji Stern naslovnico, na kateri je bil napovedan intervju z Gabrielom, pokazali še pred njegovim sestankom z vodilnimi politiki SPD. A je 58-letni nekdanji spodnjesaški premier šibkega zdravja, kmalu tretjič oče, sam podvomil o svoji možnosti za zmago nad »večno kanclerko«, in z evropskega se lahko povzpne na nemški oder Martin Schulz. Temu tudi javnomnenjske raziskave dajejo veliko več možnosti v boju s krščanskodemokratsko prvakinjo.
Gabrielovo krmarjenje
in Schulzeve odlike
Schulz zna navdušiti z retoričnimi sposobnostmi tam, kjer se je Gabriel, ki ga je njegov nekdanji mentor, kancler Gerhard Schröder, imenoval »levi populist«, pogosto zapletel v kontroverze. SPD nujno potrebuje novo energijo. Zdaj bi celo 25,7-odstotni rezultat na zadnjih volitvah, tedaj razglašen za katastrofo, pozdravila kot velik uspeh, po sedanjih javnomnenjskih raziskavah namreč tone proti 20 odstotkom. Gabrielova ministrska povorka v sedanji veliki koaliciji Angele Merkel je še posebej obupana, ker je z najnižjo zajamčeno plačo, zgodnejšim upokojevanjem, ukrepi za enakopravnost žensk in podobno zakonodajo uresničila vse, kar so obljubljali pred prejšnjimi volitvami, pa Nemci tudi to pripisujejo Angeli Merkel.
Hitro višanje socialnih izdatkov bo morda kdaj kasneje teplo tudi njo, v času nizke brezposelnosti in solidnega gospodarstva pa nemška socialdemokracija ne ve, kam naj se obrne. Mnogi socialdemokrati so ostro nasprotovali tržnim reformam lastnega kanclerja Gerharda Schröderja in tako dovolili kanclerki, da se je kitila tudi s temi. Če je Gabriel le nespretno krmaril med levim in desnim krilom svoje stranke, od Schulza pričakujejo uspešnejšo usmeritev, a si še vedno vsak po svoje predstavlja, kaj naj bi to bilo, kandidati od zunaj, med katere sodi tudi Schulz, pa se morajo doma šele dokazati.
Svoje zanke ima tudi zamisel rdeče-rdeče-zelene koalicije z Levico in zelenimi, ki bi jo imela večina socialdemokratov veliko raje od še ene koalicije s CDU, čeprav je bila dovolj uspešna že na zadnjih parlamentarnih volitvah, da bi nemška levica v teoriji že zdaj lahko sestavila vlado. A tudi zaželeni partnerji niso nepopisan list. Pri zelenih vse bolj prevladuje »realna« frakcija, bolj pripravljena na sodelovanje z Angelo Merkel, naslednica vzhodnonemške komunistične partije pa ima tudi svoja pričakovanja in bremena. Zadnja so se pravkar z uničevalno močjo pokazala v mestu deželi Berlin, kjer je moral socialdemokratski župan obračunati s kandidatom za državnega sekretarja, nekdanjim sodelavcem vzhodnonemškega Stasija.
Martin Schulz, ki navdušuje zlasti z govori za Evropo in proti skrajnim desničarjem, se bo moral hitro navaditi tudi na nemškim demokratom ljube socialne teme - ter presoditi, kako nizko bo napadal Angelo Merkel zaradi beguncev. Zgodovinski migrantski val je med nemškimi strankami povzdignil na tretje mesto nacionalistično Alternativo za Nemčijo, socialdemokrati pa so vendarle še pred kanclerko izjavljali »Zmogli bomo!«. Koliko populizma si lahko privošči stranka levega centra z dolgo demokratično tradicijo? Se sploh lahko izogne temu, če hoče preživeti?
Veliko bo odvisno tudi od mednarodnih razmer, še posebej, ker se želi Sigmar Gabriel preseliti na zunanje ministrstvo, predsednik države pa bo kmalu dolgoletni socialdemokratski vodja diplomacije Frank-Walter Steinmeier. Z nastopom Donalda Trumpa v ZDA se Evropa sooča z globoko zunanjepolitično in varnostno negotovostjo prav v času, ko Rusija predsednika Vladimirja Putina kljub očitkom o aneksiji Krima in drugem vmešavanju v Ukrajini pridobiva samozavest. Ob vprašanjih preživetja Zahoda in demokratične pravne države so ocene Schulzevih prijateljev, da zna socialdemokratski kanclerski kandidat prepričati nune, da izstopijo iz samostana, vsekakor lahko politična odlika. A jo bo moral 61-letni novi vodilni socialdemokrat šele dokazati, najprej v predvolilni kampanji proti izjemni nasprotnici Angeli Merkel.
