Varuhi demokracije v Srbiji so se podali v nov boj za oblast

Poldrugi milijon še vedno neodločenih volivcev ne more resno ogroziti vladajoče stranke.

Objavljeno
11. februar 2016 10.34
Vili Einspieler
Vili Einspieler

Po napovedi predčasnih parlamentarnih volitev se je pokazalo, da je opozicija obglav­ljena in zmedena ter da trpi zaradi pretirane nečimrnosti,­ ker ne ve, kaj si želi in kaj zmore.­ Čeprav volitve formalno še niso razpisane, se naprednjaki pripravljajo, da bodo zmagali za vsako ceno.

Srbski premier Aleksandar Vučić je vrgel kost, volitve pa napovedal vnaprej, da bi imeli vsi dovolj časa za združitev in pripravo zmagovalne taktike. Čeprav je opozicija pokazala prve znake življenja, se stranke, ki ne sodelujejo na oblasti, obnašajo kot muhe brez glave in užaljene primadone. Zaznamuje­ jih tudi razkorak z realnostjo, predvsem pa se ne zavedajo lastne moči oziroma nemoči. Stranke praviloma gredo na volitve, da bi se po­vzpele na oblast, s svojim ravnanjem pa tokrat v javnosti ustvarjajo vtis, da je končni rezultat vnaprej znan, ker bosta Vučić in Srbska napredna stranka (SNS) ostala na oblasti.

Demokratska stranka (DS) je na pobudo Socialdemokratske stranke (SDS), Liberalnodemokratske stranke (LDP) Čedomirja Jovanovića­ in Lige socialdemokratov Vojvodine (LSV) Nenada Čanka zbrala na skupni seansi 19 strank, gibanj in sindikatov, da bi se dogovorili o skupnem nastopu na volitvah. Prvi pogovori so bili podobni poskusu poroke, vendar ženin in nevesta nista bila zadovoljna z izborom partnerja, družine se medsebojno sovražijo, mladoporočenca­ pa skačeta čez plot.

Bojno sekiro sta zakopali le DS Bojana Pajtića in SDS Borisa Tadića, ki je kot bivši prvi mož DS popeljal stranko na vrhunec, hkrati pa je z izstopom iz DS in ustanovitvijo nove stranke razdelil volilno telo. Da se Tadić še ni otresel nečimrnosti, priča njegovo nezadovoljstvo, ker se sestanka ni udeležil Pajtić, temveč podpredsednik Goran Ješić in Dragoljub Mićunović, čeprav je bil slednji njegov politični oče.

Kamen spotike bi lahko bil tudi, da je Tadić zadnje leto odkrito flirtal s SNS in da je vrsta njegovih ljudi na direktorskih položajih v javnih podjetjih. Če se bo znašel v vlogi neveste, ki se ji ponujata dva snubca, ni treba dvakrat ugibati, kam ga vleče srce.

Po Ješićevih besedah, da je osnovni cilj čim širša fronta v boju proti katastrofalnemu režimu, je jasno, da DS, SDS in LDP združuje le dejstvo, da so vsi vsaj načelno proti Vučiću. Njihovi volivci jih zaradi tega ne bodo kaznovali, zagata je le v tem, da je to pristop brez politične vsebine. Vučić za protiargument upravičeno navaja, da je cilj le rušenje vlade, njihove velike besede o Evropi, civilni družbi in vladavini prava pa zvenijo prazno. Po mnenju nekaterih poznavalcev sta DS in LDP, ki sta še najbližje skupnemu nastopu na volitvah, demokratični stranki od včeraj in priljubljena Vučićeva opozicija, ki ne bo igrala pozitivne vloge in nima nič skupnega z demokratičnim prebujenjem v Srbiji.

Največja zverina v srbski džungli

Pred dvema letoma je menda bil sveža kri na srbskem političnem parketu tudi Saša Radulović, vendar njegovo gibanje Dovolj je bilo (DJB) ni prestopilo parlamentarnega praga. Če bi bilo glavno merilo razpoloženja volivcev družbeno omrežje twitter, bi imelo DJB najmanj od 180 od 250 poslancev. A družbena omrežja hitro pripeljejo do lažne predstave. Radulović je zavrnil povabilo na srečanje z DS z utemeljitvijo, da so Tadić, Jovanović in Čanak zanj nesprejemljivi zaradi koketiranja z Vučićem.

Za predvolilno koalicijo z DJB je pokazala interes zgolj Levica Srbije Borislava Stefanovića, ki je za sodelovanje z vsemi strankami, če te ne bodo sodelovale s SNS. Če zanemarimo, da se Levica Srbije predstavlja kot srbska verzija grške Sirize, DBJ pa navija za neoliberalne ekonomske in politične rešitve, Stefanović ponuja končne rešitve, Radulović pa načrt v 20 točkah. Da so eni in drugi proti sodelovanju s SNS in Vučićem, ne bo dovolj za pridobitev volivcev.

Cilj predčasnih parlamentarnih volitev bi lahko bila želja SNS, ki se razglaša za varuhe napredne Srbije, da se reši koalicijske partnerice, Socialistične stranke Srbije (SPS) Ivice Dačića. Vprašanje je tudi, s kom bi bila SNS sploh pripravljena skleniti koalicijo. Doslej sta prisegla lojalnost le Rasim Ljajić in njegova Socialdemokratska stranka. SPS še naprej računa, da bo za njeno koalicijo z Združenjem upokojencev Srbije (PUPS) glasovalo okoli pol milijona volivcev in da bodo dobili 40 ali 50 mandatov. SPS zna obračati plašč po vetru. Njen edini politični interes je obstanek na oblasti, spoštuje pa zakon močnejšega in se praviloma prilizuje največji zverini v srbski džungli.

Protievropske politične sile v Srbiji so domoljubni blok Demokratske stranke Srbije (DSS) Sande Rašković Ivić, gibanje Dveri Boška Obradovića ter Srbska radikalna stranka (SRS) Vojislava Šešlja. Prvi in drugi so kritični do predhodne in sedanje oblasti in za nobeno ceno nočejo v EU, vsi pa imajo možnost preseči parlamentarni prag. Domoljubni blok zato, ker se je evroentuziazem v Srbiji izpel, drugi pa zato, ker se je vrnil Šešelj.