Vatikanska strategija: Kardinali od daleč, tudi z obrobja

Papež Bergoglio išče ravnotežje v kardinalskem zboru, kjer še naprej prevladujejo Italijani in Evropejci.

Objavljeno
05. januar 2015 19.57
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Papež Frančišek, ki ga imajo marsikje za osebnost lanskega leta na svetu, marsikje pa že vnaprej tudi za osebnost tega leta, je med nedeljskim angelusom oznanil, da bo prihodnji mesec podaril kardinalske birete in prstane dvajsetim škrlatnim knezom, med njim petnajstim volivcem, mlajših od 80 let.

Kakor je za vatikanskim obzidjem v navadi, so visoki prelati nestrpno čakali, kdo bo zapisan na seznamu, ki ga papež tokrat ni dal sporočiti nikomur, tudi izbrancem ne. Povečini so za svoje imenovanje izvedeli po televiziji, nekaterim najbolj oddaljenim, iz drugih časovnih pasov, so novico prihiteli povedat znanci, prijatelji ali sorodniki.

Imena so bila tokrat še bolj nepričakovana in nepredvidljiva kot ob prejšnjem konzistoriju, lanskega februarja. Rimska kurija, ki je imela doslej velikansko, kar 30 odstotno moč, je v kardinalskem zboru izgubila še tri odstotke. Prav temu merjenju sil namreč dajejo opazovalci največji pomen. Že z lanskimi imenovanji je papež začel prirezovati peruti strukturi, ki je pripravila do odstopa prejšnjega papeža Benedikta, Frančišek pa jo kani popolnoma reformirati. Pred nekaj tedni je papež kuriji dokaj odločno in ostro povedal, da je okužena s karierizmom, povzpetništvom, pohlepom in duhovno Alzheimerjevo boleznijo.

Za konklave, na katerem bodo po njegovi smrti ali njegovem morebitnem odstopu (ta beseda je nehala biti tabu!) volili njegovega naslednika, namerava pripraviti zbor škrlatnih knezov, katerih pogled bo širok, ki bodo prihajali z vseh vetrov, tudi najbolj oddaljenih in najmanj opaznih. Ne več pretežno iz apostolskih palač in iz velikih, bogatih, po številu prebivalcev in dohodku milijonskih škofij. Iz kurijskih vrst je bil za kardinala izbran samo eden izmed visokih prelatov, pa še tega nimajo za tipičnega člana vsemogočne kurijske druščine. Francoz Dominique Mamberti, ki je bil do nedavno vatikanski zunanji minister, zadnje tedne pa je po odstavitvi ameriškega kardinala Burka šef cerkvenega vrhovnega sodišča, je namreč korziških korenin, rojen je bil v Maroku, služil je po svetu, pa še razmeroma mlad je in ga tudi to loči od kurijske stare garde.

Iz Italije, ki kljub upadanju vernikov še vedno prevladuje in šteje 48 kardinalov, podobno kot lani za kardinala ni izbral nadškofa iz Torina ali Benetk, pač pa nadškofa iz obrobnih Ancone in iz Agrigenta. Nobenega položaja ni namenil škofom iz ZDA in Kanade, tudi nadškofa iz Čikaga je izpustil, tako kot njegovega kolega iz Madrida, pa čeprav je oba nedavno postavil sam. V Vatikanu pravijo, da je kardinalov iz severne Amerike dovolj.

Novi kardinali prihajajo iz 14 držav. Med petnajstimi, ki so mlajši od 80 let, so poleg petih Evropejcev trije Azijci, trije Latinoameričani, dva Afričana in dva iz Oceanije, večinsko torej z južne poloble. Povečini prihajajo iz škofij, ki nikoli v zgodovini niso imele kardinala. Kardinal je postal Soane Patita Paini Mafi z otočja Tonga, prvi iz Oceanije, star je šele 53 let in bo najmlajši član kardinalskega zbora. Kardinala bodo imeli tudi v Mjanmarju. Močno katoliški Urugvaj dobiva šele drugega v svoji zgodovini.

Pravilo, da majhni ne morejo imeti kardinala, po lanskih imenovanjih (takrat so vsi osupnili ob imenovanju škofa iz obrobne škofije na Haitiju) in letošnjem še bolj jasnem seznamu torej ne velja več, načelno tudi ne za majhne, obrobne evropske države, ki so morda imele kurijske kardinale, nikoli pa svojega nadškofa – kardinala. Nekateri rimski analitiki pravijo da gre za pravo pravcato zmago nerazvitega, revnega, doslej odrinjenega juga znotraj institucije Katoliške cerkve. Rimska Cerkev po Frančišku ne bo več samo rimska, ocenjujejo drugi. Bergoglio ne glede na italijanske korenine pač prihaja z daljnega juga, Rim in apostolske palače je opazoval iz Argentine.

V Rimu so ob objavi imen novih kardinalov objavili nekaj statističnih podatkov, ki povedo, da je pred dobrim stoletjem (leta 1910) večina katolikov živela v Evropi. Kar dve tretjini sta bili na Stari celini, samo četrtina pa v Latinski Ameriki in Karibih. Sto let pozneje je podoba zelo spremenjena. V sekularizirani Evropi živi samo še slaba četrtina vseh katolikov, v Latinski Ameriki pa 40 odstotkov (vmes je bilo število na jugu Amerike tudi že večje, pa se je z zlomom teologije osvoboditve in vdorom ameriških sekt zmanjšalo zadnja desetletja). Okrepila se je Afrika, ki po vatikanskih podatkih premore 16 odstotkov vseh katolikov. Po novem bo kardinalski zbor štel 228 članov, 125 jih bo imelo volilno pravico.,