Tiskane izdaje
Italijanska novinarja Emiliano Fittipaldi in Gianluigi Nuzzi sta se znašla na seznamu ljudi, ki jih vatikanska roka pravice preiskuje zaradi izdajanja tajnih informacij. To so uradno potrdili tudi na Svetem sedežu, medtem ko obtožnice pripravlja roka pravice Vatikanske mestne države, nekakšne zemeljske izpostave cerkvene države.
Svetemu sedežu, Vatikanski mestni državi in vesoljni Katoliški cerkvi se zelo mudi skleniti preiskovalne postopke in jih predati sodnim organom. Vse plasti trojnosti ene same Cerkve bi rade dosegle, da bi škandal, ki je Cerkev očrnil, umaknili s strani črne kronike. Odkritje novega uhajanja tajnih dokumentov jim je uspelo skrivati več mesecev, hoteli so prej izpeljali škofovsko sinodo o družini, ki je to jesen trajala ves mesec. Glavna krivca so aretirali tik pred izidom dveh knjig, v katerih sta avtorja uporabila podatke, ukradene iz računalnika glavnega vatikanskega finančnega revizorja in verjetno še od kod. Noben podatek domnevno ni izmišljen.
Spet brezmadežna
Osmega decembra, ko se bo po Bergoglievi volji začelo izredno sveto leto, posvečeno usmiljenju, se hoče Cerkev spet brezmadežna pojaviti na prvih straneh in na svetovnem odru kot simbol vere in moralna avtoriteta. Krivci za zadnjega izmed škandalov morajo biti do takrat znani, vatikanski sodni mlini jih morajo zmleti. Vatikanska mestna država je julija pred dvema letoma, torej že v času sedanjega papeža, sprejela tako imenovani zakon IX, ki določa krajo zaupnih dokumentov za kriminalno dejanje, kaznivo z večletno zaporno kaznijo.
Preiskovalci iz vatikanskega orožništva so prijeli in zaprli španskega monsinjorja Luisa Angela Valleja Baldo, prijeli in potem izpustili pa so njegovo sodelavko Francesco Chaouqui. Oba sta bila člana posebne papeževe zaupne komisije za ekonomska vprašanja. Tiskovno predstavnico komisije Chaoquijevo je papežu predlagal prav Vallejo Balda, španski duhovnik iz vrst duhovniške veje osebne prelature Opus Dei.
Zdaj bi se radi preiskovalci in njihovi vrhovni šefi v Vatikanu dokopali še malo globlje, zato potrebujejo tudi pričevanja obeh piscev, ki sta izza obzidja dobivala najbolj zaupne podatke. Komaj kdo namreč verjame, da sta delovala sama, ko sta se odločala o objavi podatkov o papeževih reformnih ukrepih in o tem, da se kljub reformam konkretno na finančnem in nepremičninskem področju skoraj nič ne premakne.
Križev pot in Pohlep
Knjigi Križev pot in Pohlep, ki sta v Italiji izšli te dni, sta z izbranimi zaupnimi podatki o stanju duha in stvari za obzidjem razburkali duhove najprej znotraj vatikanskega obzidja, potem pa spet škodili podobi Cerkve, ki jo je papež Frančišek v kratkem času dvignil na kar zavidljivo raven. Kakor je ocenil državni tajnik Svetega sedeža Pietro Parolin, sta knjigi sprožili prav histerično hajko proti Cerkvi na vseh ravneh in celinah. Reforme, ki jih je začel papež, pa se zaradi tega ne bodo ustavile. Reforme pomenijo spremembe, to pa je izzvalo odpor, je še dodal.
Škandal, ki je izbruhnil s knjigama Križev pot in Pohlep, imenujejo Vatileaks II, v spomin na Vatileaks I, škandal, ki je odnesel papeža Benedikta XVI.
Tudi v škandalu Vatileaks I sta bila med glavnimi akterji italijanska novinarja Gianluigi Nuzzi in Emiliano Fittipaldi. Prvi je napisal knjigo Njegova svetost, tajna pisma Benedikta XVI., s podatki in celo fotokopijami zaupnih dokumentov, zlasti papeževih strogo tajnih pisem in zapiskov. Drugi je iz dokumentov, ki so mu jih izročili v Vatikanu, za revijo Espresso napisal zgodbo o pohlepu, ki je pripeljal do finančnega propada mariborske nadškofije. S tem so hoteli še vedno skriti avtorji zamisli o razkrivanju moralnega razkroja in finančnih mahinacij pokazati, da se vse, kar se zdi domena rimske centrale, dogaja tudi na terenu, v škofijah. Maribor je bil najbolj razvpit primer.
Nuzzi je že leta 2009 objavil knjigo Vatikan, d. d., ki je bila prevedena v 14 jezikov. Tudi takrat je izza obzidja dobil konkretne podatke o finančnih in ekonomskih stranpoteh cerkvene države. Viri odtekanja podatkov niso bili zares razkriti. Tudi v primeru papeževih pisem in zapiskov, ko je bil aretiran in nekaj časa zaprt papeški sluga Paolo Gabriele, se je na koncu izteklo tako, da je dal Ratzinger pred odstopom svojega zvestega služabnika izpustiti na prostost, Gabriele velja za nedolžnega.
Fittipaldi in Nuzzi pravita, da se ne bojita nobenih zaslišanj in preiskav, saj nista zagrešila nobenega kaznivega dejanja, samo objavila sta izsledke raziskovalnega novinarstva. Opazovalci pa opozarjajo, da se dogajajo čudne stvari. Zakon IX je vatikanski, velja za pol kvadratnega kilometra veliko ozemlje državice Vatikan in njene državljane, ki jih je kakšnih štiristo. Če bi se cerkveni iskalci žvižgačev iz svojih vrst res radi lotili obeh avtorjev ali ju celo spravili za zapahe, bi morala preiskava postati mednarodna, tudi proces bi se moral preseliti v italijansko pravosodje. V Rimu pač obstajata dve ločeni državi.
