Tiskane izdaje
»Države, ki so izvedle reforme, imajo najvišjo gospodarsko rast. Tiste, ki so jih dolgo odlagale, na primer Italija, Francija, pa se počasi rešujejo iz krize. Irska je opravila težko delo, zdaj imajo pet- ali šestodstotno rast, Slovenija je šla skozi bančno krizo s težkimi ukrepi in ima rast, na Nizozemskem smo izvedli različne reforme, imeli smo veliko bančno krizo, zdaj imamo 3,5-odstotno rast,« pravi nekdanji nizozemski minister za finance in šef evroskupine. »To so močni zgledi za to, da reform ne smemo odlagati, ker se nad gospodarstvom sicer začno zbirati temni oblaki.« Z njim smo se pogovarjali ob robu predavanja, ki ga je prejšnji teden pripravil za študente ekonomske fakultete v Ljubljani.
Katera je bila glavna lekcije evrske dolžniške krize? Kako nam lahko pomaga, da čez nekaj let ne bodo nastale nove težave?
Denarna unija je skupnost in ta zahteva, da vsi prevzemamo odgovornosti. Ne gre samo za uživanje prednosti, ampak za uresničevanje zavez. To je po moje glavni sklep. V evroobmočju smo veliko razpravljali o krizi in o našem odzivu nanjo. Mislim pa, da moramo veliko več časa nameniti analizi tega, kako smo dovolili, da se je ta kriza zgodila. Z njo smo se spopadli zelo slabo pripravljeni, šibki smo bili na več področjih, saj smo težave pometali pod preprogo - če poenostavim, vsak je dobil kredit in nikomur v bistvu ni bilo treba razkriti resničnega položaja v poslovanju. To zdaj ni več mogoče. Denarna unija je močnejša, z bančno unijo, institucijami, ki smo jih vzpostavili, na primer evropski mehanizem za stabilnost (ESM). Tudi države članice so močnejše. Opravile so veliko delo. Pri vzrokih za krizo je odgovor preprost: ljudje niso prevzeli svoje odgovornosti.
V kakšnem smislu?
V fiskalni politiki, makroekonomski politiki, v finančni stabilnosti, bančni ureditvi. Zdaj smo v obdobju, ko gre gospodarstvu zelo dobro, imamo visoko rast. To je priložnost za znižanje državnih dolgov in za to, da poskrbimo za popolnoma zdrave banke, s počiščenimi bilancami. Zmanjšati je treba proračunske primanjkljaje. Sem pa zaskrbljen, da bodo ljudje zdaj spet dejali: 'Lepo, rastemo, ni nam treba skrbeti.' Vendar nas mora skrbeti.
Kaj bi morali storiti v praksi, da ne ponovimo napak, ki so privedle v krizo?
Dokončati je treba bančno unijo. Ta ne zadeva samo evropske sheme za zavarovanje depozitov. Predvsem gre za mehanizme in zagotovila, da bodo vse banke imele dovolj kapitala, da bo obseg slabih posojil obvladljiv in vzdržen, da bodo vse v svojih naložbah imele tudi sredstva, ki jih lahko prodajo, če bi se razmere poslabšale, in bi tako prenesle izgube, ne da bi bankrotirale. Naslednja stvar je nadaljevanje fiskalne konsolidacije, pri čemer je glavni cilj zmanjšanje dolga. Tako bomo za naslednjo krizo pripravili blazino, ki bo ublažila šoke, saj bodo zagotovljene možnosti za novo zadolževanje. V številnih državah je dolg še zelo, zelo visok.
V katero smer, menite, da se bo razvijala razprava o krepitvi evropske denarne unije?
Nekoliko sem zaskrbljen, da bo zelo veliko pozornosti namenjene novim fiskalnim instrumentom, kot je fiskalna sposobnost oziroma proračun evroobmočja. Na koncu bo to razočaranje. Učinek bo zelo majhen in velikost bo zelo majhna.
Zakaj tako mislite?
No, tega ne bi izbral kot prioriteto. Prednost bi dal fiskalni politiki na nacionalni ravni, bančni uniji, uniji kapitalskih trgov - za vse nas, za celotno Evropsko unijo. To res lahko izboljša financiranje gospodarstva, konkurenčnost. Fiskalna sposobnost, moč, pa ima lahko vlogo na ravni Unije le, če se zgodi šok, v katerem nimamo težav vsi, temveč v krizo padeta ena ali dve državi. V tem primeru jima lahko pomagaš. Ampak, iskreno rečeno, imamo že ESM. Ta lahko pomaga državam v krizi. Vendar je v to idejo vloženega veliko političnega časa in energije.
Zakaj se to dogaja?
Ker se vračamo h Keynesu. V času krize je postal zelo popularen, tudi zaradi ideje, da je najboljša pot iz krize porabljati več denarja. Načelno se s tem strinjam, taka politika deluje, kadar se zasebni del gospodarstva krči, takrat varčevanje v resnici zmanjša rast. Vendar, najboljši način, da zagotovimo možnosti za trošenje v novi krizi, kot nas je učil Keynes, pa je, da ustvarimo dovolj fiskalnega prostora. To pomeni porabljati manj denarja zdaj, v dobrih časih. Zelo radikalno, res potrebujemo nizek dolg, da bomo lahko pravi keynesianci, če bo nastopila taka potreba.
Kako pa lahko uresničimo to, porabljati manj denarja? Nekako so časi v Evropski uniji spet negotovi, na primer v zvezi z brexitom. Lahko odhod Velike Britanije poveča možnosti, da se v preostalih članicah EU ne bi zgodili premiki, na katere opozarjate?
Mislim, da ne. Še posebno ne v državah, kjer je rast 2,5 odstotka ali celo več kot štiri odstotke, kot v Sloveniji. Vlade morajo biti previdne, da ne pregrevajo gospodarstva in že zato ne smejo dopustiti previsoke ravni državnih izdatkov. To v bistvu dokazuje mojo tezo, da smo že v drugi fazi gospodarskega cikla. Veliko ljudi še naprej govori o fiskalnem stimulusu - ampak če imaš tako rast, gospodarstvo ne potrebuje dodatnih pospeškov. Saj ne želimo ponoviti starih napak! Veliko raje bi imel vzdržno, dolgoročno rast 2,5 odstotka kot štiri- ali petodstotno rast nekaj let, potem pa novo krizo. To bi morali upravljati bolje, poskušati moramo biti proticiklični.
Vendar, ali vlade tako delajo? Imamo rast, denar je poceni, marsikatera družbena skupina pričakuje povečanje prihodkov, ki so se v krizi znižali.
Torej, imamo fiskalne okvire, ki pomenijo, da bi morali vsi uravnotežiti proračune. Cilju se približujemo, povprečni primanjkljaj v območju evra je zdaj pol odstotka BDP, in to je izjemno. Ko sem postal šef evroskupine, je bil v povprečju šest odstotkov. Če to ohranimo pri 0,5 odstotka, rast pa bo 2,5 odstotka, se bo dolg začel zelo hitro zniževati. Jaz bi šel po tej poti, bil bi zelo previden pri željah, ki pomenijo porabljati več in več. To je edini način, da ohranimo sedanje razmere, sicer bo spet zavrelo. V zvezi s povečanjem trdnosti denarne unije je pomembno tudi, da evropska komisija redefinira svojo vlogo v fiskalni politiki, postala je zelo fleksibilna.
Kar pomeni, da državam dovoljuje previsoke primanjkljaje?
Da. V prihodnjih letih se bo morala osredotočiti na dolg. In če ga države članice ne bodo zmanjševale, mora biti trda. Če imaš skupnost in nabor pravil, potem mora biti tudi nekdo, ki ta pravila varuje, »vratar«. To je vloga komisije. Ni priljubljena, a jo mora opraviti.
Odhod Velike Britanije bo gotovo vplival na oblikovanje bančne in kapitalske unije?
Prav zato menim, da je končanje obeh pobud nujno. Do danes vsakdo ve, da bo brexit imel negativen gospodarski učinek, največji finančni sektor v Evropi pa je v Londonu. Če želimo, da finančne ustanove pridejo v Evropo, Frankfurt, Pariz, Amsterdam, kamorkoli, bi bilo zelo koristno, da imamo resnično kapitalsko unijo. To je dodaten argument, da jo izpeljemo hitro.
Bo integracija uspešnejša prav zato, ker Velika Britanija ne bo več sodelovala?
No, moje izkušnje so take, da je Velika Britanija odhajala dolgo časa. V petih letih, ko sem bil minister, je seveda bila članica sestankov Ecofina, se pravi 28 ministrov za finance, a sploh niso bili aktivni. Pravzaprav so bili zelo pasivni, minister pa velikokrat ni niti prišel.
To se nanaša na čas reševanja težav v območju evra, dolžniške krize?
Tako je. Zato o teh stvareh sploh nismo veliko govorili z Britanci. V številnih razpravah o finančnih trgih, na primer o regulaciji, se je Velika Britanija trudila samo za zaščito Cityja. To pa ni ključni cilj - najpomembneje je ustvariti finančno stabilnost, zavarovati državljane. Osebno bi zelo rad, da ostanejo, da so pozitivno vključeni v Evropo, ampak tega ne počnejo že dolgo časa. Zdaj, ko odhajajo, mislim, da bi to morali videti kot priložnost za korake naprej, za okrepitev denarne in bančne unije.
Pa bi bila poglobitev denarne unije sploh mogoča, če bi finančni center EU ostal v Londonu, zunaj jurisdikcije ECB?
Res je zelo težko upravljati tveganja v finančnem sektorju, če je center posla zunaj tvoje pravne oblasti. To na primer drži za klirinške hiše. Vendar pa pravila, ki smo jih razvili, zdaj veljajo tudi za City, saj so del notranjega trga. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti, seveda ne vemo. Zato je tako pomembno, kot je rekel Michel Barnier, da ni možnosti, da bi finančni sektor postal del trgovinskega dogovora. Edina pot, da Velika Britanija oziroma London ohrani dostop do notranjega trga s finančnimi storitvami, je, da v celoti sprejmejo naše standarde. Ne moremo jim dovoliti, da so aktivni v Evropi, če imajo nižje standarde, če dovoljujejo več tveganj, če imajo, na primer, manj zaščite potrošnikov. Ne pravim, da se bo to zgodilo, vendar ne vemo, ker so zunaj naše pravne oblasti.
Pa so pripravljeni sprejeti takšno ponudbo?
To zelo težko komentiram. Če pristopiš racionalno, je edini sklep, da bi morali spremeniti odločitev za brexit. V tem primeru imajo popoln dostop do enotnega trga, upoštevajo pravila, hkrati pa so tudi del procesa odločanja. Sporazum, ki ga bodo mogoče zdaj dobil, je trgovinski sporazum o nekaterih elementih in diktat glede finančnih storitev. Pa tega ne pravim zato, ker bi mi bilo to všeč, vendar je moj interes kot Evropejca, da zaščitimo evropski trg, podjetja, potrošnike. Na primer - ko smo se pogajali o bančni uniji, je nastalo več tisoč strani predpisov. Ko so bili sprejeti, smo jih dali v kuverto in poslali na Norveško, ki sprejema vsa pravila finančnega sektorja v EU. Našo zakonodajo so uveljavili, čeprav nanjo niso vplivali. To je bil edini način, da njihove banke lahko polno delujejo na trgu EU. Taka je ponudba za Veliko Britanijo.
Menite, da se med pogajanji lahko še spremeni?
Ne. Ne moremo sprejeti, da bi se Evropska unija, ki je trg z več kot 400 milijoni potrošnikov, o finančni regulaciji z eno državo pogajala s popolnoma enakih izhodišč.
Si bodo premislili glede brexita, je to politično mogoče?
Gre za ovrednotenje izbire med suverenostjo in tem, ali si del skupnosti. Če je izbira suverenost, je to v redu. Ne moreš pa imeti suverenosti in biti del skupnosti, ko gre za City. To preprosto ne obstaja. Lahko si premislijo. Ali se bo to zgodilo, ne vem. Upam pa.
