Zadnje, kar bi si v Evropski uniji smeli privoščiti ob že drugi, očitno povsem napačni politični potezi britanske ministrske predsednice Therese May, bi bilo naslajanje nad njenim neuspehom. »Viseči parlament«, ki ga bodo dobili na Otoku, ker se je premierka s predčasnimi volitvami povsem »zakalkulirala«, namreč pomeni tudi celo vrsto težav za Evropsko unijo, iz katere Velika Britanija menda nepreklicno izstopa.
V Bruslju in v krogih evropske komisije so bili še prejšnji teden trdno prepričani, da bo jasna zmaga britanske konservativke, ki se je pred tem že odločila tudi za »trdi brexit«, v marsičem poenostavila postopke izstopanja Velike Britanije iz Evropske unije. Mayeva bi s krepko podporo parlamenta pogajanja lahko začela že 19. junija (prihodnji ponedeljek), tako kot je bilo napovedano, in s tem končala obdobje negotovosti, ki ne koristi nobeni strani.
Evropska unija, ki prvič stopa na povsem neznano pot, naj bi bila namreč na pogajanja povsem pripravljena in bi jih lahko začela takoj. Tako so vsaj trdili v Bruslju, tako je zagotavljal evropski »izstopni« pogajalec Michel Barnier, in tako se je še pred kratkim z izjavami, kako da so »zdaj na potezi Britanci«, hvalil tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Po novem govori, da bo zdaj treba nekoliko počakati, dokler se na Otoku »ne poleže prah«, medtem ko je predsednik evropskega sveta Donald Tusk še bolj skeptičen. »Ne vemo, kdaj se bodo pogajanja o brexitu začela«, je tvitnil po britanski objavi rezultatov, »vemo samo, kdaj se bodo končala.« Mar res?
(Pre)kratek rok
Če naj bi bilo tako in če naj bi se britanski izstop iz EU zgodil spomladi 2019, torej v dveh letih, kot je bilo letos spomladi dogovorjeno ob britanski uveljavitvi 50. člena pogodbe, bi morala biti pogajanja končana najkasneje do jeseni 2018. Do takrat pa je, tudi če pozabimo, kako mukotrpne in dolgotrajne utegnejo biti ratifikacije izstopne pogodbe v parlamentih vseh preostalih 27 članic EU, samo še dobro leto. Vmes je tudi poletje, kot se v Bruslju ne dogaja veliko, in vmes so tudi nemške septembrske parlamentarne volitve, od katerih je v marsičem odvisno, pri kako trdem brexitu bo sploh pripravljena vztrajati Evropska unija.
Za povrh je možno tudi to, kot je bilo včeraj slišati iz Londona in kot je poročal Daily Telegraph, da bi se britanska ministrska predsednica Mayeva, ki je do zdaj zagovarjala popoln izstop iz skupnega trga in carinske unije, pod pritiskom torijcev z opozicijskim laburisti menda lahko tajno dogovorila o nekoliko »mehkejšem« brexitu. Kar bi po eni strani utegnilo precej zavleči britansko pripravljenost na pogajanja, po drugi strani pa povzročiti tudi težave Evropski uniji in njenemu glavnemu tehničnemu pogajalcu Michelu Barnierju, ki je do zdaj pripravljal postopke in taktiko za popoln razhod z Otokom. Tak obojestranski zamik pogajanj, ki bi se v tem primeru utegnila krepko zavleči, pa bi seveda negativno vplivalo tudi na povsem običajno, normalno delovanje celotnega preostanka Evropske unije.
Viseči načrti EU
Že zdaj se EU sooča s precejšnjimi težavami pri načrtovanju naslednjega finančnega obdobja po letu 2020. Dokler namreč ni povsem jasno, na kakšen način bodo Britanci v prihodnje sploh še udeleženi v skupnem proračunu, komisija praktično ne more oblikovati nobenega zares uporabnega predloga skupnega proračuna. V zraku zato visijo tako milijardna izplačila evropskim kmetom kot kohezijska politika in načrtovana skupna obramba, ki se utegne krepko zavleči. Nič manj negotovo ni tudi politično delovanje EU, ki bo najmanj dve ali tri leta paralizirano s pogajanji o samem izstopu Velike Britanije iz skupnosti, kar ob vseh drugih hudih problemih, ki bi jih EU morala rešiti že včeraj, ne bo brez posledic. Hiter rez z Britanci, če si tega res še želijo, bi bil zato za večino izmed 27 preostalih članic, ki od Bruslja zagotovo pričakujejo tudi kaj drugega, ne le raztegnjenih pogajanj z Londonom, zagotovo boljši od vseh nerešenih vprašanj, ki jih prinaša nedokončani brexit.
Toliko bolj, ker bodo Britanci v primeru zavlačevanja izstopnih pogajanj še vedno zastopani v ministrskem svetu in vseh ostalih gremijih EU, kjer naj bi sicer obljubili, da bodo pri vseh v prihodnost usmerjenih evropskih temah ravnali nevtralno, kjer pa bi po mnenju nekaterih bruseljskih diplomatov kljub temu lahko že zgolj s svojimi bilateralnimi stiki vplivali tako na potek izstopnih pogajanj, kot na same razprave o zanje nepriljubljenih bodočih projektih EU. Na primer o bodoči skupni evropski obrambi. Nenazadnje bi Britanci, če se njihovo izstopanje iz EU nekoliko zavleče, leta 2019 še vedno lahko sodelovali tudi na volitvah v evropski parlament, kar bi v skrajnem primeru pomenilo, da bi lahko vplivali celo na potrditev nove evropske komisije, s katero se bodo pogajali o svojem izstopu.
Tiskane izdaje
