Volitve: Turčija od Erdoğana do Erdoğana

Nedeljske predsedniške volitve bodo za 52 milijonov turških volivcev po svoje zgodovinski dogodek. Predsednika države, že dvanajstega po vrsti, bodo tokrat prvič volili neposredno. Doslej je predsednika vselej izbiral parlament v Ankari.

Abdullah Gül, zadnji in enajsti predsednik, izbran po starem, se po sedmih letih vodenja Turčije poslavlja s tega položaja. Doslej je bil dovoljen le en sedemletni mandat, njegov naslednik pa si bo zaradi spremenjenih pravil igre v predsedniški palači Çankaya lahko privoščil dva petletna mandata.

Kandidati za dvanajstega turškega predsednika, prvi je bil kajpak Kemal Atatürk, so trije. Vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) je v predsedniški boj poslala zdajšnjega premiera Recepa Tayyipa Erdoğana. Njegov glavni tekmec je akademik Ekmeleddin İhsanoğlu (70), do decembra lani generalni sekretar Islamske konference (OIC), druge največje mednarodne organizacije po Združenih narodih. Zanj sta se družno odločili največja opozicijska Republikanska ljudska stranka (CHP) in desničarska nacionalistična stranka MHP.

Tretji kandidat je kurdski pravnik in poslanec Selahattin Demirtaş, glasni podpornik protestnikov iz istanbulskega parka Gezi, predstavnik sodobne, mlade Turčije, ki kot eden redkih politikov zagovarja tudi pravice istospolnih, kar je za konservativni del turške politične scene seveda nekaj nezaslišanega. Demirtaş je sopredsednik kurdske Stranke za mir in demokracijo (BDP), ki se je letos s še desetimi levičarskimi strankami in gibanji povezala v Ljudsko demokratsko stranko (HDP).

Jasne napovedi

Zadnje javnomnenjske raziskave napovedujejo, da bo 60-letni Reccep Tayyip Erdoğan zmagal že v prvem krogu. Napovedujejo mu 55 odstotkov glasov. Drugi naj bi bil Ekmeleddin İhsanoğlu z 38 odstotki, tretji pa Selahattin Demirtaş s 7 odstotki. Toda oba Erdoğanova tekmeca se ne strinjata s takšnimi napovedmi. 41-letni Demirtaş je prepričan, da bo njegov rezultat bistveno boljši. Zanj naj ne bi glasovali le Kurdi (med Kurdi je sicer tudi veliko volivcev vladajoče AKP), ampak tudi mnogi drugi mladi prebivalci Turčije, ki jim je dovolj avtoritarne vladavine Erdoğanove stranke in spogledovanja z islamizmom, ki ga po svoje predstavlja tudi İhsanoğlu.

Za kurdsko politično gibanje je Demirtaşov volilni nastop pomemben test tudi za parlamentarne volitve, ki bodo prihodnje leto. Če bo dobil več kot 10 odstotkov glasov, bo to znak, da tudi njihova stranka lahko prestopi ta izjemno visoki volilni prag. Dober Demirtaşov rezultat bi hkrati lahko pomenil, da bo na tokratnih predsedniških volitvah morebiti potreben tudi drugi krog, ki bi bil 24. avgusta.

V Erdoğanovem volilnem štabu o drugem krogu seveda ne razmišljajo. Mož, ki je v politiki že natanko dvajset let, odkar je leta 1994 postal župan Istanbula, je trdno prepričan o zmagi. In o utrditvi položaja Stranke za pravičnost in razvoj, ki je na oblasti že od leta 2002, ko je presenetljivo zmagala na takratnih parlamentarnih volitvah. Od takrat v bistvu ne pozna poraza.

Politični fenomen

Recep Tayyip Erdoğan je kot vodja stranke zdaj že 11 let tudi premier.­ To je njegov tretji premierski mandat. In po statutu stranke, ki dovoljuje le tri mandate (ta pravila veljajo tudi za poslance), v bistvu zadnji. Prav zato je bila odločitev za kandidaturo na predsedniških volitvah v bistvu edina logična, saj bi sicer moral iz politike, kar pa ga seveda niti najmanj ne mika. Turški predsednik po ustavi doslej ni imel posebej velikih pooblastil, toda s prihodom Erdoğana se bo to dramatično spremenilo. Turčijo si želi spremeniti v predsedniško republiko in vso moč skoncentrirati v svojih rokah, s tem pa vplivati tudi na politiko vlade, kjer še ni izbral naslednika.

Recep Tayyip Erdoğan je politični fenomen sodobne Turčije. Njegova življenjska pot je polna neverjetnih preobratov. Kot fantič je prodajal limonado na ulicah ob Bosporju, hodil v versko šolo, kasneje igral (profesionalni) nogomet in uspešno končal menedžment na istanbulski univerzi. Tam je spoznal Necmettina Erbakana, prvega islamskega premiera v sodobni Turčiji, in se pridružil njegovemu gibanju. V politiki je plezal strmo navzgor. Leta 1994 je postal župan Istanbula, toda štiri leta zatem je sledil boleč padec. Na enem od shodov je prebral stihe turškega poeta Ziye Gökalpa: »Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naši bajoneti in verniki so naši vojaki ...« Zaradi »razpihovanja verske nestrpnosti« je bil obsojen na 10 mesecev zapora. Odsedel je štiri. Po zmagi Stranke za pravičnost in razvoj leta 2002 se je zavihtel v vrh turške politike, kjer zna zdaj ostati še naslednjih 10 let. Skupaj dlje kot ustanovitelj moderne Turčije Kemal Atatürk.

Toda zaradi avtoritarnih prijemov, nedemokratičnosti in neprikritega spogledovanja z islamizmom (na enem njegovih volilnih shodov so ženskam delili naglavne rute) ima med Turki vse več nasprotnikov. »Erdoğan nikoli ni bil demokrat. Reforme so se ustavile. Z uporabo sile je postal tiran. Kritika v stranki in državi ni več dovoljena. Izgublja stik z realnostjo,« je dejal turški poslanec Ertuğrul Kürkçü. A bati se je, da volivci v nedeljo ne bodo upoštevali njegovega mnenja.