Volitve v času ponorelega terorizma

V četrtek po treh zaporednih terorističnih napadih volijo Britanci, v nedeljo Francozi.

Objavljeno
06. junij 2017 17.47
Damijan Slabe
Damijan Slabe

V Londonu sta se po vsem, kar se je zgodilo v zadnjem času (tudi z brexitom), terorizem in politika prepletla v neko čudno zmes, ki utegne biti »toksična« za konservativno ministrsko predsednico Thereso May. Volitve se zato lahko končajo tudi popolnoma nepredvidljivo.

Običajno je tako, da naravne katastrofe ali teroristični napadi, če se vlade seveda znajo vsaj približno pravilno odzvati nanje, vedno koristijo trenutno vladajočim političnim elitam. V Veliki Britaniji pa so se politične karte, ki pred Manchestrom in najnovejšim sobotnim terorističnim napadom v Londonu niso igrale posebej pomembne vloge, na hitro premešale povsem na novo. V marsičem tudi zato, ker je ministrska predsednica Theresa May, ki je računala, da bo v četrtek pred volivci zmagovito jahala predvsem na svojem »trdem« brexitu, na lepem opoziciji »podarila« še eno, do zdaj spregledano možnost za dodatne ostre napade. Kot ne ravno najbolj uspešna notranja ministrica je Mayeva namreč v času svojega šestletnega mandata krepko počistila policijske vrste in uvedla celo vrsto varčevalnih ukrepov, ki se ji zdaj maščujejo.

Premierka po najnovejšem napadu v Londonu resda na vse grlo napoveduje ostre ukrepe, ker »zdaj je pa res dovolj«. Obljublja okrepljen nadzor, več varnosti in dodatne policiste. Vendar se za njo kot rep vleče tistih 20.000 odpuščenih, ki jih je v svoji varčevalni vnemi kot ministrica nagnala iz policijskih vrst, ali pa jim je katastrofalno znižala plače. In to večinoma prav tistim »manj pomembnim« na »lokalni ravni«, ki so za pravočasno razkrivanje sumljivega obnašanja prebivalcev ponavadi ključni.

Nihče, nobeno telefonsko prisluškovanje, nobene visoko sofisticirane tajne službe ali še tako podroben nadzor interneta namreč pri terorizmu, ki v Evropi vse bolj očitno postaja »doma narejen« (v Veliki Britaniji pa še prav posebej), ne morejo nadomestiti lokalnega policista, ki v svoji mestni četrti tako rekoč za vsakega prebivalca ve, kdaj gre na kavo, kaj kupuje na tržnici in v katero mošejo hodi molit.

Radikalizirana paralelna družba

Večina preiskav terorističnih napadov, tudi najnovejših londonskih, kaže, da se evropski »islamski teroristi« največkrat rojevajo prav v obubožanih in od vseh pozabljenih četrtih velikih mest, ki jih je zlasti na severu Anglije veliko, in ki so praviloma volila tudi za brexit. Sociologi pravijo, da gre za tako imenovane paralelne družbe, ki so ne le v Angliji, ampak tudi v številnih evropskih velemestih skupaj s socialno bedo, razpadanjem srednjega sloja in vse večjo revščino nastajale desetletja. V njih se je, ne nujno le med mladimi islamske vere, namesto pisanega multikulturalizma dolga leta rojeval vse bolj divji odpor do krivične zahodne družbe, ki mu je bilo treba v njegovi najbolj radikalni obliki, ko so posamezniki pripravljeni z noži mesariti po veleblagovnicah, nadeti le še pravo ime.

Islamski terorizem in »maščevanje v imenu Alaha«, ki ga v takih okoljih seveda z veseljem pridigajo in zelo spretno izkoriščajo različni muslimanski pridigarji in džihadistični skrajneži, sta zato pogosto zgolj etiketa za probleme, ki imajo svoje prave vzroke drugje. Največkrat sploh ne več v sami Islamski državi, ki si take panike na dekadentnem in brezbožnem Zahodu seveda želi in jo tudi propagira, ampak kar v samih zahodnih družbah, ki so tak razvoj, tako bedo in tak obup v določenih in od vseh pozabljenih svojih(!) družbenih okoljih brezbrižno dovolile.

Vedno novi zakoni ne bodo dovolj 

Politično odgovornost za tak povsem napačen družbeni razvoj bosta na četrtkovih volitvah zato seveda morali prevzeti tudi obe veliki britanski stranki, ki si po treh zaporednih terorističnih napadih zdaj predvolilno podajata žogico, katera da je bolj kriva za napake. Laburisti jo bodo morali prevzeti zato, ker so dolga desetletja iz politične korektnosti zatiskali oči pred problemi v nekaterih, pretežno z muslimani naseljenih četrtih velikih mest, konservativci pa zato, ker so v minulih letih povsem odpovedali pri nazoru muslimanskih šol. Kajti zgolj vedno novi zakoni, ukinjanje praktično vseh svoboščin in vse več policije in vojske na ulicah, kot opozarjajo raziskovalci, ne bodo dovolj. Tako kot ne bodo zalegle politične puhlice, kako da smo vendar demokratična družba, ki se ne pusti ustrahovati.

To velja tako za Veliko Britanijo, kjer lahko volivci Mayevi in njeni stranki v četrtek, če bodo njeni nasprotniki dovolj prepričljivi, zaradi vseh storjenih napak odrečejo zadostno podporo (kar bi zelo verjetno imelo tudi posledice za brexit), kot za Francijo, ki ima s terorizmom podobno pogoste izkušnje, in bo volila v nedeljo. Seveda pa velja tudi za vso preostalo Evropo, ki se bo prej ali slej morala sprijazniti, da islamski terorizem ni več le nekaj »od zunaj uvoženega«, ampak da postaja vse bolj »domač produkt« tako po svojih vzrokih, kot po načinu izvedbe in »domačnosti« storilcev. Zaradi česar ga je tudi tako težko pravočasno odkrivati in preprečevati. Proti takemu terorizmu so namreč ob vsej poostreni »tehnični zaščiti«, ki jo po vsakem napadu obljubljajo politiki, dolgoročno učinkovite kvečjemu temeljite družbene, socialne in ne nazadnje tudi ekonomske reforme zahodnih družb, ki mu edine lahko spodmaknejo tla pod nogami.