Vrh o »trenutni« prihodnosti Evrope

Pravzaprav bi moral biti dvodnevni vrh voditeljev držav in vlad članic Evropske unije, ki se je z neformalno večerjo sinoči začel v Tallinnu, namenjen digitalizaciji, brez katere si ni mogoče zamišljati prihodnosti.

Tako so vsaj v programu predvideli Estonci, ki ta čas predsedujejo EU. Toda v Uniji se je v zadnjem tednu zgodilo toliko za prihodnost Evrope očitno usodnejših sprememb, da bo digitalizacija, o kateri naj bi voditelji razpravljali danes, verjetno zgolj »okvir« za razpravo o čemerkoli. Tako vsaj pravijo diplomatski viri v EU, ki trdijo, da naj bi bilo voditeljem držav članic menda dovoljeno odpreti katerokoli temo.

Predsednik evropskega sveta Donald Tusk naj bi še pred večerjo sicer poskušal voditeljem določiti vsaj približen okvir razprave. STA je poročala, da naj bi bilo izhodišče za neformalne pogovore lani v Bratislavi na prvem vrhu brez Velike Britanije sklenjeni dogovor, v katerem so se voditelji osredotočili na migracije, varnost ter gospodarske in socialne teme. Toda nobenega dvoma ni, da bo zaradi najmanj dveh dogodkov iztekajočega se tedna na dnevnem redu vse drugo.

Povolilna Nemčija

Prvi tak dogodek, mimo katerega šefi držav ali vlad zanesljivo ne bodo mogli, so nemške zvezne parlamentarne volitve, po katerih bo evropske voditelje gotovo zanimalo, kako namerava nemška kanclerka Angela Merkel sestaviti novo vlado, kakšne spremembe bi ta nova konstelacija političnih sil v državi lahko pomenila za prihodnji nemški pogled na prihodnost Evrope, in kaj pomenita relativno hiter vzpon skrajno desničarske Alternative za Nemčijo ter vstop njenih skoraj sto poslancev v zvezni parlament.

Da vprašanje, kaj se dogaja v še vedno nesporno vodilni članici Evropske unije močno zanima nemške evropske partnerje, naj bi po pisanju nemških medijev dokazovala tudi pisma z željo po razlagi, ki naj bi jih v preteklih dneh dobil nemški zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier. Ni namreč samoumevno, da se prav v Nemčiji, ki je največja članica EU in gotovo še vedno ne more kar tako skočiti čez temne sence svoje nacionalsocialistične zgodovine, v parlament kot tretja najmočnejša politična sila v državi prebije stranka, katere »špicenkandidat« se ponosno, kot je zapisal eden od nemških časopisov, sklicuje na učinkovitost vermahta.

Macronova reforma

Druga tema, mimo katere voditelji sedemindvajseterice v Tallinnu gotovo ne bodo mogli, so reformni predlogi za drugačno, bolj povezano in v vseh pogledih menda učinkovitejšo Evropsko unijo, ki jih je prejšnji torek na sorbonski univerzi predstavil novi francoski predsednik Emmanuel Macron. Zanimivo je, da se nemška kanclerka Angela Merkel, četudi je bila verjetno res preveč zaposlena z analiziranjem tudi zanjo ne ravno najugodnejših rezultatov nedeljskih parlamentarnih volitev, razen vljudnostno nanje v resnici sploh še ni odzvala. Tako rekoč edini uradni nemški odziv na predloge, ki niso kar tako in za katere so v Berlinu menda menili, da bi francoski predsednik z njimi lahko počakal vsaj do oblikovanja nove nemške vlade, je bil do zdaj odziv nemškega socialdemokratskega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela, ki je predloge francoskega predsednika označil za »pogumen in zagret pledoaje za Evropo in proti nacionalizmu«. Za Gabriela so pri evropskih reformah ključne teme migracijska politika, varovanje zunanjih meja, zaposlovanje, krepitev evroobmočja in skupna okoljska politika, pri čemer Macron »vedno lahko računa na nemško podporo«.

Kako se bo na predloge svojega novega prijatelja, brez katerega si ni mogoče predstavljati ne Evrope po brexitu in tudi ne skupne Evrope, odzvala nemška kanclerka, bo šefe držav in vlad zato gotovo zanimalo veliko bolj, kot jih bodo zanimale skupne evropske predstave o nujni digitalizaciji članic do leta 2025. Kar seveda nikakor ni nepomembna tema vrha, in kar naj bi bil po najprej predvidenem estonskem dnevnem redu fokus njihove sedanje razprave.