Tiskane izdaje
Predvsem za evropsko povprečje zelo solidni gospodarski rezultati, finančna stabilnost in izpolnjevanje vseh maastrichtskih kriterijev so elementi, s katerimi vse bolj homogena višegrajska skupina od Bruslja zahteva, da jo mora veliko bolj upoštevati. In to ne le pri njenih stališčih do begunske krize, ampak tudi pri vseh drugih skupnih evropskih rešitvah.
V Bruslju, ki ima zadnje čase vse več problemov s tako imenovano višegrajsko četverico (Poljska, Češka, Madžarska in Slovaška), ki jo je Zahod Evrope po padcu berlinskega zidu s pomočjo svojih investicij, gospodarske in demokratične pomoči tako rekoč prednostno vključil v EU in Nato, že dolgo ni več skrivnost, da so se vzhodnoevropejke po vseh letih »demokratizacije« od zahoda celine začele nekoliko oddaljevati že v obdobju finančne krize. Težave z evrom jih takrat niso toliko prizadele, med njimi največja Poljska pa je nekaj časa veljala celo za nekakšno gospodarsko sidro.
Drugi razkorak med »starimi članicami« in »novo Evropo«, ki je bil že nekoliko bolj jasen, se je nato pokazal z ukrajinsko krizo, v kateri so se vzhodnoevropejke s Poljsko in baltskimi državami na čelu odločno zavzele za veliko trši Natov in ameriški pristop do »ruske nevarnosti«, kot so ga bile pripravljene sprejeti Nemčija in zahod EU, še največji razkorak med Brusljem in »četverico« pa je prinesla begunske kriza.
Protibegunski »blok«
Višegrajke so se s svojim odločnim nasprotovanjem sprejemu beguncev tako rekoč uprle Bruslju in se odločno postavile na zadnje noge, znotraj EU pa je tako začel nastajati celo nekakšen protibegunski blok držav, s katerim simpatizira vse več vzhodnih članic, in ki mu očitno ne pridejo več do živega ne povsem drugačne predstave nemške kanclerke Angele Merkel, ne pritiski Bruslja, da bi bilo treba celo za vso Evropo preveliko begunsko krizo reševati bolj solidarno in najmanj na vseevropski ravni.
Nedavni obisk nemške kanclerke, ki se je kot gostja udeležila vrha višegrajske skupine, žal ni prinesel nobenega zbližanja stališč. Prej je pomenil svojevrstno priznanje pomena skupine, ki je bila po koncu hladne vojne leta 1991 ustanovljena v madžarskem Višegradu, begunska kriza pa jo je znova obudila od mrtvih. Prav višegrajska skupina je skupaj s še nekaterimi državami (Romunija) postala tisto jedro, ki znotraj EU odločno zavrača evropsko begunsko politiko, predvsem predviden sistem delitve beguncev po kvotah, in ki se je o tem, tako kot madžarska in slovaška vlada, pripravljeno pravdati tudi pred luksemburškim evropskim sodiščem.
Pomembnejše od brexita
Vse bolj samozavestne višegrajke, ki se pri tem sklicujejo na svojo solidno gospodarsko rast, nezadolženost in izpolnjevanje vseh drugih evropskih kriterijev, navsezadnje pa tudi na vse bolj rastočo podporo »svoji« begunski politiki tudi v nekaterih zahodnoevropskih državah, očitno niso več pripravljene trpeti zahodnoevropskega ignoriranja.
»Ne razumemo, zakaj je izstop Velike Britanije v EU povzročil tak vihar, medtem ko so višegrajske članice s svojim veliko večjim številom prebivalstva v EU pogosto povsem ignorirane,« je po pisanju FAZ pred kratkim na Dunaju izjavil tiskovni predstavnik madžarske vlade Zoltán Kovács, ki velja za desno roko premiera Viktorja Orbána. Po njegovem je nevzdržno, da v Evropski uniji smer dirigirajo samo nekatere velike države, medtem ko nihče noče slišati tako velikega dela evropskega prebivalstva, ki živi v višegrajskih članicah in je po tudi po številu povsem primerljivo z drugo največjo članico EU Francijo.
Ob boku Franciji
Znotraj višegrajske skupine te svoje nove samozavesti seveda ne gradijo samo na številu prebivalstva, ki je znotraj EU res primerljivo s Francijo (14 odstotkov vsega evropskega), in tudi ne zgolj na svoji vse bolj sprejemljivi protibegunski politiki, ki je bila sprva (spomnimo se prvih Orbánovih ograj) nepopisna sramota za EU, danes pa že postaja vse bolj sprejemljiv trend, ampak tudi na svojih ekonomskih rezultatih in njihovem pomenu za EU. Javne finance in gospodarska rast so v četverici še vedno krepko nad povprečjem EU in mnogo boljše kot v marsikateri stari članici, zadolženost držav pa, razen na Madžarskem, v nasprotju z zahodom celine nikjer ni problematična.
Čeprav je vsak poskus držav, da bi v EU zagotovile enakopravnejše odločanje članic, še kako dobrodošel, je v primeru višegrajk, ki bi se v Bruslju rade postavile ob bok Franciji in dobile tudi njej enak pomen za EU, treba upoštevati njihove zadnje čase ne ravno najbolj evropske predstave o demokraciji, navsezadnje pa tudi to, da kupna moč četverice kljub vsem zahodnim vlaganjem v njihovo gospodarstvo še vedno predstavlja le devet odstotkov evropske, medtem ko njihov skupni BDP, kot je izračunal Dunajski inštitut za mednarodne gospodarske primerjave (WIIW), dosega komaj dve tretjini francoskega. In Francija ta trenutek v EU ni ravno najboljši zgled.
