Vse močnejše zahteve po avtonomiji

Da se na Korziki krepi nacionalizem, ni nikakršno presenečenje, niso pa pred nedavnim prvim krogom volitev pričakovali, da se širi s tolikšnim zamahom. Krepitev je zgodovinska, zato mora biti velika tudi skrb uradnega Pariza, ki ima poleg vseh drugih perečih problematik zdaj na mizi še »dosje Korzika«.

V nedeljskem prvem krogu volitev na otoku – volili so 63 predstavnikov nove enotne teritorialne skupnosti, v katero bodo upravno preoblikovali dosedanje entitete: teritorialno skupnost in dva departmaja – je močno povedla zveza Pè a Corsica (Za Korziko), ki jo vodita avtonomist Gilles Simeoni, aktualni predsednik tako imenovanega izvršnega sveta, in independentist Jean-Guy Talamoni, sedaj predsednik skupščine in človek, ki ga imajo za »korziškega Puigdemonta«. Koalicija je dosegla dobrih 45 odstotkov podpore, kar pomeni dvakrat več kot decembra pred dvema letoma oziroma 20.000 dodatnih glasov. Ob skoraj sedmih odstotkih podpore, ki jih je dobila še nacionalistična lista Paul-Felixa Benedettija – Core in fronte –, je očitno, da uživajo korziški nacionalisti že več kot 50-odstotno podporo volivcev, kar se bo po pričakovanjih potrdilo tudi v drugem krogu volitev 10. decembra. Ob vidnem širjenju nacionalističnih teženj mnoge bolj kot kdaj prej skrbi, da je bila volilna udeležba v prvem krogu precej skromnejša kot ob zadnjih volitvah; komaj 52-odstotna. Prelomno je tudi, da prvikrat po letu 1982 v korziški skupščini ne bo več levice, ne socialistov, kar po svoje ne čudi, saj ni bil socializem po francosko na otoku nikoli močan, niti Stranke radikalne levice (Parti radical de gauche), ki plačuje kazen za korupcijske afere. Do volitev 2015 prvi človek Korzike, radikalni levičar Paul Giacobbi, je bil zaradi nezakonite porabe javnega denarja pred nedavnim obsojen na tri leta zapora, še pet let pa ne sme opravljati javne funkcije. Podoben fiasko je v nedeljo doživela še desnica kakor tudi Nacionalna fronta, na francoski nacionalni ravni vladajoči Republiki naprej pa prav tako ni uspelo opozoriti nase kot alternativa razraščajočemu se korziškemu nacionalizmu.

Mirno, ne več nasilno

Na Korziki so tokratne tako imenovane teritorialne volitve pripravili komaj dve leti po zadnjih volitvah decembra 2015, ki jih je (manjšinsko, a prelomno) dobila nacionalistična koalicija strank Femu a Corsica in Corsica libera (Naredimo Korziko in Svobodna Korzika). Korziški nacionalizem se sicer pospešeno krepi in doživlja uspeh za uspehom od marca 2014, ko se je na čelo pristaniške Bastie povzpel nacionalist Gilles Simeoni, sedaj predsednik vlade. »Cunami« minulo nedeljo povezujejo z njegovo politično prepričljivostjo in kredibilnostjo, saj dosega nemalo rezultatov na različnih ravneh: od sociale do utiranja poti korziškemu jeziku. Če se bodo ob skorajšnjem drugem krogu pričakovanja nacionalistov, da bodo po novem vladali z večino, uresničila, bo – kot je Gilles Simeoni, po formaciji odvetnik, že dal vedeti predsedniku Emmanuelu Macronu – otok zahteval več avtonomije. In to ne več tako kakor v preteklih desetletjih: s sovražnim nasiljem in napadi, ampak menda po mirni poti, saj se korziški radikalizem že nekaj časa demokratično rahlja. ... Za prelomnico štejejo trenutek, ko je teroristično gibanje Nacionalna osvobodilna fronta Korzike [FNLC] pred tremi leti napovedalo, da ne bo več vodilo oboroženega boja in niti več delovalo v podtalju.

Korenita preobrazba

Kot je brati v francoskih medijih, se neredki na Korziki nadejajo, da bo skorajšnja upravna poenostavitev korziško oblast tesneje povezala z uradnim Parizom; in jo bo moral ta tudi bolj poslušati. Na otoku vlada politično in družbeno razpoloženje, kakršnega si še pred leti ni bilo mogoče niti predstavljati. In vendar težnje niso separatistične, saj je prepletenost s celinsko Francijo premočna, kakor tudi odvisnost od francoske države; naj gre za finance ali delovna mesta. Zato pa so jasne in mnogo manj utopične zahteve po statusu Korzike kot avtonomije. Doseči jo želijo v treh letih, med drugim naj bi pomenila, da bo ob francoščini uradni jezik tudi korziščina, hkrati že zahtevajo amnestijo za vse politične zapornike, pomemben prenos davčnih pristojnosti in poseben status za domačine (pravico do nakupa nepremičnin naj bi imeli le tisti, ki živijo na otoku več kot pet let). Če francoski predsednik redno pogleduje proti Španiji, potem nemara ve, da v odnosu do Korzike ne sme zagrešiti napake, ki jo je njegov konservativni kolega Mariano Rajoy naredil v razmerju do Barcelone. Politike se morajo pogovarjati, četudi se postavljajo diametralno nasprotno.