»Vsi mi bežimo iz vojne. Kaj se je zgodilo z Evropo?«

Okoli 4000 beguncev je v nemogočih razmerah še vedno ujetih pred železniško postajo v Budimpešti.

Objavljeno
02. september 2015 17.32
Begunci, Gevgelija
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Na železniški postaji v Budimpešti je še vedno ujetih najmanj štiri tisoč beguncev in priseljencev, ki so jim madžarske oblasti kljub kupljenim vozovnicam za nadaljevanje poti proti Avstriji in Nemčiji preprečile, da bi se vkrcali na vlake.

»Ne vem, kaj naj storim. Tu sem že tri dni. V skupini, s katero potujem, smo vsi kupili vozovnice. Nazaj ne bomo šli, naprej ne moremo. Sedimo pred postajo, denarja nam zmanjkuje. Zakaj nam to počnejo? Kaj smo Sirci storili Madžarom? Nihče od nas noče ostati tukaj, oni pa pravijo, da mi nimamo tu kaj početi. Naj nas torej spustijo naprej,« se mi je včeraj izpred železniške postaje v madžarski prestolnici javil Said M., učitelj angleškega jezika, s katerim sva se v petek spoznala na makedonsko-grški meji, kjer je čakal na posebni vlak proti Srbiji skupaj s sedmimi tovariši, s katerimi je iz turškega Bodruma na grški otok Kos priplaval (!). »Čakal bomo. Nimamo izbire. Upam, da se nas ne bodo lotili s silo. Ne morem verjeti, da je kaj takega mogoče v Evropski uniji. Vsi mi bežimo iz vojne. Kaj se je zgodilo z Evropo? Zakaj …,« je Saidu, ki prihaja iz Latakie, obmorske »utrdbe« režima Bašarja al Asada, zastal glas. Pridružil se je stotinam Sircev, ki so pred železniško postajo organizirali miren protest in zahtevali, da jim madžarske oblasti omogočijo nadaljevanje poti proti Nemčiji.

»Madžarska, pusti nas naprej!«

»Nemčija, Nemčija!« in »Pustite nas naprej!« je včeraj že drugi dan odmevalo po Budimpešti, proti kateri so iz smeri srbske meje ves čas prihajali novi begunci. V času zaključevanja naše redakcije ni prav nič kazalo, da nameravajo madžarske oblasti na sicer odprti železniški postaji Keleti množici izčrpanih beguncev vendarle (do)pustiti, da se vkrcajo na vlake proti Avstriji, iz Bruslja pa na skrajno nehumano obnašanje vlade Viktorja Orbána do zdaj tako rekoč ni bilo nobenega odziva. Podobno kot ga ni bi bilo, ko je Madžarska pred poldrugim mesecem na svoji 175 kilometrov dolgi meji s Srbijo začela postavljati žičnato ogrado, ki jo bo v prihodnjih tednih »nadgradila« s še štiri metre visokim zidom in svojo mejo tako rekoč nepredušno zaprla.

Madžarska odločitev, da beguncem ne omogoči nadaljevanja poti in da hkrati zapre svoje meje, bo imela hude posledice za tisoče in tisoče ljudi, ki so trenutno že na tako imenovani balkanski poti proti Evropi. V zadnjem tednu dni je v Grčijo prek vzhodnoegejskih otokov (Lezbos, Kos, Samos, Leros …) vstopilo okoli 23.000 ljudi, kar je za polovico več kot teden poprej. V letošnjem letu je v Grčijo prek otokov vstopilo že več kot 234.000 ljudi. Na otokih, kjer ni tako rekoč nikakršne infrastrukture za pomoč beguncem in delovanje v kriznih razmerah, nikoli ni bilo huje. Enako velja za Atene in Solun. Humanitarne pomoči je premalo. Zaradi različne policijske in birokratske obravnave beguncev in priseljencev ter napovedanih evropskih »sprejemnih kvot« se ponekod zaostrujejo tudi odnosi med različnimi skupinami ljudmi, ki imajo enak cilj.

Nevarno čakanje na »Evropo«


Na poti proti grško-makedonski meji, kjer je ozko grlo v Gevgeliji vse bolj obremenjeno, je v tem trenutku vsaj 15.000 ljudi. Mejo na dan prestopi najmanj 3000 beguncev in priseljencev, tako makedonski kot grški policisti pa so – enako velja za njihove vladne in nevladne organizacije – med najhujšo begunsko krizo po drugi svetovni vojni v Evropi v celoti prepuščeni samim sebi.

»Kot da bi Evropa čakala, da se zgodi velika tragedija. Zakaj ne pomagajo ljudem? Podobno je bilo med vojnami v nekdanji skupni državi. Ko Evropa čaka, da se težave rešijo same od sebe, je ponavadi le še huje. Najbolj revne države plačujemo najvišjo ceno begunske krize. Makedonija. Srbija. Grčija. Tudi Madžarska ni ravno bogata. Bojim se, da se bo vse skupaj slabo končalo,« mi je v nedeljo zvečer na makedonsko-grški meji, ki jo krasi obmejni kamen iz časov nekdanje države, dejal makedonski policist. Na svojem delovnem mestu včasih preživi tudi trideset ur skupaj. Utrujen je, vsega ima dovolj. Nekaj deset policistov, pravi, rešuje nekaj, kar »bi morala reševati Evropa«. Makedonski policist se še kako dobro zaveda, da se bodo razmere v prihodnjih dneh in tednih še bolj zaostrile.