Tiskane izdaje
S prihodom beguncev in priseljencev na staro celino se je pokazala destruktivnost Vzhodne Evrope: pozabila je na svojo zgodovino emigrantstva, mentalno in kulturno je še vedno daleč od preostale EU, hoče »manj Evrope«. Pa vendar je javno mnenje večinsko naklonjeno članstvu v Uniji.
Kljub nestrinjanju z varčevalno politiko, množičnim prihodom beguncev in priseljencev ter vzponom populističnih gibanj so stališča novih članic v Srednji in Vzhodni Evropi do EU večinoma pozitivna. Na Madžarskem, na primer, se je podpora članstvu v EU v zadnjih dveh letih celo zmerno povečala, kar ponazarja, da uradna politika ni uglašena z javnim mnenjem.
Aktualne izkušnje z migracijami, vključno z zavračanjem begunskih kvot, so pokazale velike razlike v miselnosti, kulturi in družbi, in to ne glede na impozantno zbližanje ekonomskih in političnih sistemov Zahoda in Vzhoda, ki se je zgodilo z integracijo v zadnjih dvajsetih letih. Kljub številnim razočaranjem, ker po letu 2004 blaginja ni to, kar so nove članice pričakovale, in kljub političnemu razpoloženju v Varšavi in Budimpešti – vse višegrajke hočejo manj Evrope, kot je je zdaj – imajo Vzhodnoevropejci o članstvu pretežno pozitivno mnenje.
Medtem ko je Velika Britanija lani izglasovala izstop iz EU, so srednje in vzhodnoevropske države večinsko naklonjene Uniji, v članstvu vidijo več prednosti kot slabosti. Pozitivna stališča javnosti se povečujejo na Madžarskem, je pokazala nedavna Gallupova raziskava. Najbolj evroskeptični so prebivalci Grčije, ki jo je med deseterico vzhodnoevropejk vključila analiza. V državi, ki je še vedno v globoki krizi, vidi koristi članstva samo 34 odstotkov vprašanih. Javno mnenje je najbolj naklonjeno Uniji na Poljskem, o pozitivnih plateh sta prepričani dve tretjini vprašanih, največja članica je bila vedno najbolj proevropska med vsemi. Zelo naklonjeni EU so tudi na Madžarskem, Hrvaškem in na Baltiku, med poudarjeno evroskeptičnimi so, tradicionalno, Čehi in Slovaki.
EU imajo najraje Madžari
V zadnjih dveh letih so vzhodnoevropske percepcije ostale razmeroma stabilne. Najbolj odstopa Madžarska, kjer se je število prepričanih v prednosti članstva v EU povečalo za devet odstotkov. Pozitiven trend je opaziti še pri Hrvaški, na drugi strani je največ povečanega razočaranja pri Grčiji, tudi Bolgariji in Slovaški.
Stališča o Evropski uniji so zelo povezana z gospodarskimi razmerami in tudi s priseljensko in begunsko problematiko. Čeprav se številna vzhodnoevropska gospodarstva lahko pohvalijo z visoko rastjo, po podatkih Bloomberga so med štirimi, petimi najhitreje rastočimi v EU, so ta okolja še vedno na dnu po bruto domačem proizvodu na prebivalca. Ljudi zato mučijo predvsem ekonomske skrbi. Večina tistih, ki razmere v svoji državi ocenjujejo kot dobre, je prepričana tudi v koristi članstva. Med onimi, ki menijo, da se življenjski standard znižuje, jih prednosti članstva opaža manjšina.
Evropski Vzhod je znano najbolj odbojen do beguncev, sprejemanju nasprotuje skoraj tri četrt Madžarov, v večini vzhodnoevropskih držav najraje ne bi dali zaščite prav nobenemu sirskemu beguncu. Med anketiranimi, ki so proti sprejemanju beguncev, jih je skoraj polovica naklonjena Uniji.
Zaostanek
Srednje in vzhodnoevropska gospodarstva so še vedno ujeta v spiralo nizkih plač, to traja vse od gospodarske krize, ki je zaustavila dve desetletji trajajoče zviševanje dohodkov v regiji. Novi podatki raziskav, na primer European Trade Union Institute, kažejo, da dohodki znašajo pičlih 30 odstotkov povprečnih nemških, čeprav produktivnost zdržema raste. Statistike namreč navajajo, da se produktivnost delavcev na Poljskem, Madžarskem in Češkem nenehno povečuje, medtem ko stroški dela stagnirajo ali se znižujejo. Nove članice Evropske unije se na ta način vrtijo v spirali nizko plačane delovne sile.
Pred tem, od sredine devetdesetih let pa do krize leta 2008, je bila konvergenca plač osupljiva, nato se je zaustavila. Poročilo ETUI ocenjuje, da so za razmere krive zgrešene ekonomske politike, tudi evropske intervencije. Evropski krizni menedžment, med drugim bruseljske komisije, je neposredno posegel v mehanizme oblikovanja plač, recimo v Latviji, na Madžarskem in v Romuniji, posledice tega so se odrazile v celotnem vzhodnoevropskem območju. Raziskava ugotavlja, da na Poljskem in Češkem, ki nista imeli visokega javnega dolga in težav s primanjkljajem, obstaja velika »rezerva«: razkorak v plačah v višini od 20 do 40 odstotkov bi bilo mogoče premostiti brez škode za produktivnost.
