Tiskane izdaje
Berlin – Ameriški predsednik Barack Obama se je na zasedanju generalne skupščine OZN zahvalil kanclerki Angeli Merkel za »pravo stvar« v begunski politiki, a je zanjo to priznanje slaba tolažba. Ljudstvo se namreč zaradi begunske krize vsaj v konservativnem delu Nemčije vse bolj obrača k nacionalistom.
Obama verjame, da nas bo zgodovina ostro presojala, če ne bomo dorasli sedanjim izzivom, tako kot je presojala države, ki so zavrnile iz nacistične Nemčije bežeče Jude. V Nemčiji pa mnogi prav velikodušni begunski politiki kanclerke Angele Merkel pripisujejo odgovornost za hitro vzpenjanje nacionalistične Alternative za Nemčijo (AfD), ki v Berlinu vstopa v že deseti deželni parlament. Če bi bile minulo nedeljo zvezne volitve, bi komaj dobra tri leta stara stranka tudi na zvezni ravni prejela do 15 odstotkov glasov, kar jo približuje izgubam unije CDU/CSU po zadnjih parlamentarnih volitvah. AfD najbrž odžira glasove tudi komu drugemu, a zelo veliko prav sredinskim konservativcem.
Podobnosti in razlike
Del odgovornosti za ta proces je mogoče pripisati »normalnemu« političnemu razvoju v času velikih koalicij, ki v Nemčiji vlada po letu 2013. Mnogi na političnem obrobju niso naklonjeni približevanju politične levice in desnice, zato se v takšnih primerih pomikajo k skrajnim strankam na enem in drugem koncu političnega odra, in krščanskodemokratska kanclerka se je v socialni in drugi politiki še posebej približala socialdemokratom. Zaradi boleče preteklosti je bilo Nemčiji doslej prizaneseno z odkrito nacionalističnimi silami, kakršna je francoska Nacionalna fronta. V strahu, da ne bi nepreklicno škodovala nemškemu konservativnemu gibanju, se zdaj Angela Merkel obotavlja z napovedjo kandidature na parlamentarnih volitvah prihodnjo jesen za svoj četrti mandat. Zaradi čedalje večjega ogorčenja se (delno) posipa s pepelom tudi zaradi svoje begunske politike.
Med majanjem političnih temeljev nekoč tako mogočne kanclerke dobiva čedalje več pozornosti še pred kratkim neznana voditeljica AfD Frauke Petry, ki jo vsaj pri ocenah begunske krize vse bolj posnemajo celo bavarski krščanskosocialni partnerji kanclerkine CDU. Enainštiridesetletna vzhodna Nemka je od moža, evangeličanskega pastorja, sveže ločena kemičarka vzhodnonemškega rodu, kar ji prinaša nekaj podobnosti z doktorico (kemijske) fizike in pastorjevo hčerjo Angelo Merkel. V vsem drugem pa mati štirih otrok, v romantični zvezi s prav tako štirikratnim očetom in evropskim parlamentarcem AfD Marcusom Pretzllom, ne bi mogla biti bolj različna. Ne le zato, ker Angeli Merkel najbrž še nihče ni očital demonske privlačnosti, kakršno vidi v svoji prijateljici Pretzell. Dve desetletji starejšo Angelo Merkel je osebno in politično opredelila ubijalska sivina komunistične diktature, medtem ko se Frauke Petry bolj naslanja na sodobna saška nacionalistična gibanja.
Domača dežela voditeljice AfD je tudi domovina protitujske Pegide in nesorazmerno številnih neonacistov, kar nekateri sociologi pripisujejo celo dediščini iz časov pred drugo svetovno vojno. Frauke Petry je skupaj z drugimi kmalu obračunala z liberalnimi profesorji, ustanovitelji stranke, a sopredsednik stranke Jörg Meuthen še naprej poudarja liberalne ekonomske temelje AfD. V tem naj bi se razlikovali od francoske Nacionalne fronte, ki gradi na francoski tradiciji močne centralne države.
Na robu sprejemljivega
V AfD so se že prepirali o gospodarski in socialni usmeritvi, na račun nekaterih članov je bilo slišati tudi obtožbe antisemitizma in še marsikaj drugega. Potem pa je za udarno soglasje poskrbela lanska begunska kriza in AfD z zavračanjem množičnega priseljevanja, velikodušne politike do azila, uvoženega islama in »Nemčiji tujega« načina življenja pridobiva vse več privržencev. Frauke Petry je »v skrajnem primeru« zagovarjala celo streljanje na ilegalne prestopnike meja, pa ji tudi to ni politično škodilo. Njena stranka je dosegla dobre rezultate celo v obeh političnih domovinah kanclerke Angele Merkel, v deželi Mecklenburg - Predpomorjansko in Berlinu.
Krščanski demokrati so še vedno veliko močnejši od AfD in se imajo še naprej za konservativno ljudsko stranko Nemčije, a se lahko politične pozicije hitro spremenijo. Čeprav je AfD pogosto na robu ustavno sprejemljivega, ji volilni uspehi dajejo vse večjo težo. Nekatera vidna imena iz CDU celo predlagajo konec popolnega zavračanja sodelovanja z AfD, vsaj nekdanji svetovalec kanclerja Helmuta Kohla Peter Radunski meni, da bi jo tako »detabuizirali«, proti načelnemu zavračanju sodelovanja je tudi saška predstavnica CDU v bundestagu Veronika Bellmann.
Za nemške konservativce bo še posebej odločilno, kaj bodo o tem odločili v bavarski CSU. V Münchnu so že nakazali, da brez korenitih sprememb begunske politike ne bodo podprli kanclerke: AfD jim namreč tudi doma odvzema desno konservativne glasove.
