Vzrok nevključevanja v družbo ekonomski problemi

Model integracije tujcev in dojemanje tujstva je v vsaki državi posebna zgodba. Kako poteka spopadanje z drugačnim in neznanim, je odvisno tudi od zgodovinskih izkušenj pa od ekonomskih in drugih potreb ... Pogledali smo v štiri velike evropske države.

Vsaj do zdaj je Nemčija veljala za vzor gostoljubnosti do beguncev, ki letos preplavljajo Evropo. S sliko nemške kanclerke na panojih desettisoči vstopajo v Nemčijo, ki je skupaj z Angelo Merkel izjavljala: »Zmogli bomo!« Pogled na ljudi, ki so za seboj pustili vse, je spomnil nemške generacije na nekdanje množične prihode: na večmilijonski pobeg etničnih Nemcev iz vzhodnoevropskih držav po koncu druge svetovne vojne, na beg Vzhodnih Nemcev konec osemdesetih let. Celo travme z milijoni »gostujočih delavcev« iz časov prvega nemškega gospodarskega čudeža so se v tretji generaciji ublažile, po italijanskih, grških, španskih in drugih »neislamskih« priseljencih se zdaj dodajajo tudi turški. Vsakdo, ki živi v prestolnici, ve, da se je šele z mladimi ameriškimi in drugimi priseljenci prelevila v svetovljansko velemesto.

V Nemčiji živi 7,54 milijona ljudi s tujim državljanstvom. Te, večinoma gospodarske migrante so pri Statisti preštevali še pred sedanjim begunskim valom, zaradi katerega omenjajo 1,5 milijona iskalcev zatočišča. Če se bodo ti lahko ustalili, naj bi za njimi prišlo še sedemkrat toliko družinskih članov. Nemci so ponosni na svojo ustavo, ki preganjanim zagotavlja pravico do azila, vse več ljudi pa se zaradi takšnih številk – v strahu za svoj način življenja in zaradi zadnjih gospodarskih škandalov – vse bolj boji tudi za delo. Ljudje s statusom begunca lahko po novem že po treh mesecih iščejo zaposlitev, a le, če se za delovno mesto ne poteguje nihče s predpravicami, na primer državljani Nemčije ali EU. Po petnajstih mesecih ta pogoj odpade, vse bolj pa se zahteva tudi znanje nemškega jezika ali vsaj učenje.

Italija je dočakala olajšanje

Veliko let je trajalo, da je Evropa doumela, kaj pomeni pritisk prišlekov z južne strani Sredozemlja, ki ga je čutila predvsem Italija. Otoček Lampedusa je bil samo simbol, reveži iz Afrike in Jutrovega pa so prihajali tudi na skoraj vse druge obale, ki so v Italiji dolge dobrih sedem tisoč kilometrov. Tudi italijanskih pozivov, naj EU in mednarodna skupnost kaj prispevata za spopadanje s problemom beguncev, so praviloma naleteli na gluha ušesa. Šele zdaj, ko je Turčija odprla nov ventil in se begunci ne pomikajo več na sever po italijanskem škornju, so begunci postali evropski problem.

Italija se je v prejšnjih letih, vse do letos, največkrat znašla tako, kakor se poskušajo zdaj znajti Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Slovenija in druge evropske države. Kadar je bilo mogoče, je omogočila prost prehod na sever.

Begunce so s Sicilije in drugih obalnih krajev prevažali v posebne centre. Marsikdo med ilegalci je dobil sodbo o izgonu, na koncu pa se je dogajalo, da so se begunski centri praznili sproti, spontano in hitro. Ali so jih izpustili ali pa so reveži sami ušli na prosto, je težko ugotoviti; uradno so pobegnili. Z vlaki so se vozili proti severu, največ proti Nemčiji. Ker jih hkrati ni bilo nikoli toliko, kolikor jih je zdaj, so bili manj opazni.

Pritok prišlekov se je letos v Italiji precej zmanjšal, le tretjina jih je še v primerjavi s prejšnjimi časi, zato je zanje laže poskrbeti. Italijanska država je odprla več manjših centrov v obmejnih krajih, tudi na meji s Slovenijo. Za to uporablja stare obmejne postojanke, karavle in tudi hiše, kjer so nekoč stanovali vojaki. Ljudi, ki jih naselijo tam, v nekaj severnih občinah uspešno zaposlujejo pri javnih delih, večina pa iz teh novih, verjetno začasnih centrov vendarle izgine. Njihov cilj so Nemčija, Švedska in druge države na severu.

V obdobju druge Berlusconijeve vlade je Italija sprejela zakon, po katerem bi morali vse ilegalne prišleke takoj izgnati. Ta zakon ni zaživel, med drugim zaradi pritiskov iz cerkvenih vrhov, ki so v času papeža Frančiška načelno na strani pribežnikov.

Popačena predstava

Obsedenost britanske politike s problemom priseljevanja temelji na prepričanju, da integracija v preteklosti ni bila dovolj uspešna. Toda ta pogled, kot opozarjajo študije, kaže popačeno sliko realnosti. Skrbi glede neuspehov integracije so v marsičem podvržene pretiravanju, potencirane zaradi političnih motivov. Večina ljudi živi v sožitju.

Množica analiz uspešnosti integracije ustvarja pozitiven vtis, posebno če pri tem odmislimo poskuse manipuliranja s podatki.

Opozorila o tem, kako množično priseljevanje v družbo vnaša element negotovosti in jo vodi v razdor, v zadnjem času so vse prevečkrat podlaga za ustvarjanje stališč do uspehov in neuspehov integracije. Čeprav se Velika Britanija spopada z nekaterimi težavami pri vključevanju priseljencev v širšo družbo, raziskave kažejo, da je večina prebivalstva, s spremembami, ki jih prišleki vnašajo v njihova življenja, pomirjena in sprijaznjena. Inštitut Policy Exchange je v nedavnem poročilu zapisal, da 90 odstotkov ljudi v Angliji in na Walesu meni, da je njihova lokalna skupnost kraj, v katerem se ljudje različnih kulturnih ozadij dobro razumejo.

Kjer so težave, glavni vzrok slabega vključevanja v širšo družbo ni pomanjkanje skupnih vrednot, kot pogosto opozarjajo nasprotniki množičnega priseljevanja, ampak so to ekonomski problemi. Ti so glavni vzrok segregiranosti nekaterih muslimanskih skupnosti, ki posledično vodi v odtujenost in – v skrajnih primerih – v ekstremizem. Britanska vlada vztraja, da se je odločena spopasti s to nevarnostjo, predvsem tako, da ljudem zagotovi vizijo družbe, ki ji bodo želeli pripadati. Med rešitvami ponuja promocijo demokracije, pravne države in spoštovanja do manjšin.

Priseljevanje v Združeno kraljestvo se je po koncu druge svetovne vojne in razpadu britanskega imperija zelo povečalo. Med prišleki so bili večinoma državljani nekdanjih kolonij, prednjačili so predvsem Indijci in Pakistanci. V zadnjem desetletju je večina priseljencev prišla iz držav EU. Statistika kaže, da predstavniki etničnih manjšin bolj zaupajo v britanske demokratične institucije kot »avtohtono« prebivalstvo in da jih večina svojo britansko identiteto jemlje za nekaj zelo pomembnega.

Kriza besed

So besede, ki jih uporabljamo, sploh prave? Je pravilno govoriti o beguncih in ekonomskih migrantih ali bi bilo treba izumiti nova poimenovanja? Takšna vprašanja si ob humanitarni krizi postavljajo v Franciji. Migrantska kriza je prav tako kriza besed, so zapisali v Mondu in sklenili, da bi bilo v času globalnega spreminjanja sveta primerneje govoriti – o ljudeh, ki prihajajo. Seveda so tudi za številne Francoze preseljeni »problem, ki ga je treba rešiti«, za mnoge pa vendarle predvsem »ljudje v hudi stiski«.

Priseljevanje in integracija po francosko sta stara vroča zgodba in ne ravno pripoved o uspehu. Ni je mogoče ločiti od kolonialistične preteklosti in povojnih treh desetletij gospodarskega razcveta, ko je ekonomskemu priseljevanju predvsem iz držav Magreba in podsaharske Afrike sledilo pridruževanje družinskih članov. V letih, ko sta se cedila mleko in med, so začela poganjati socialna naselja, zdaj spremenjena v geta. Da je integracija spodletela, dokazujejo mnoge zdaj dotrajane soseske in četrti pa tudi prizori iz javne šole. V razslojeni francoski družbi so bogati getoizirali, revni – in med njimi so številni priseljenci, prva in že druga generacija – pa so getoizirani.

Da je življenje v Franciji za marsikoga sovražna in rasistična hierarhija – čeprav se je v visoko politiko, denimo, uspelo prebiti nekaterim sijočim izjemam –, dokazujejo prav tako dolgoletna (skrajno) desničarska preizpraševanja o islamu in mestu več kot petih milijonov muslimanov. Po januarskih napadih na tednik Charlie Hebdo jih predvsem simpatizerji Nacionalne fronte Marine Le Pen povezujejo z varnostjo in verskim terorizmom, pri čemer niso nič bolj odprti niti desni republikanci Nicolasa Sarkozyja.

Kako je sedanja humanitarna kriza, ki jo podobno kot drugod po Evropi tudi v Franciji ideološko zlorabljajo za politične točke, naplavila nemalo dodatne ksenofobije in nestrpnosti, je pred kratkim pokazala republikanska političarka Nadine Moreno: šokirala je z izjavo, da je Francija »družba bele rase«. Prste vmes pri širjenju strahu pred drugim in utrjevanju »starega francoskega« imajo že leta nekateri desni intelektualci, kakršna sta Éric Zemmour in Alain Finkielkraut. Zdi se, da jih je mogoče slišati bolj kot nasprotnike na precej medli levici.