Tiskane izdaje
Hios − Zaradi katastrofalnih razmer v namestitvenem centru Vial na egejskem otoku in brezperspektivne ujetosti v peklu evropske (proti)begunske politike so begunci in migranti v torek zvečer začeli gladovno stavkati. Včeraj smo jih obiskali kot edini novinarji. To je njihova zgodba.
Foto: Jure Eržen/Delo
V kaotičnem in iz dneva v dan bolj tesnobnem in napetem ozračju, ki vlada v begunskem zaporu v zaledju otoške prestolnice, so begunci in migranti izkoristili vsako sekundo tokrat uradnega obiska. Grške oblasti novinarjem do zdaj namreč niso dovolile vstopiti v najbolj sporen namestitveni objekt, ki močno spominja na koncentracijsko taborišče in neke druge čase.
Namestitveni center je nabito poln. Ljudje nimajo niti trohice zasebnega prostora. V bivalnikih se na nekaj kvadratnih metrih duši tudi več kot 20 ubogih duš. Med njimi prevladujejo otroci - več kot polovica prebivalcev namestitvenega centra, ki bo kot posledica umazanega dogovora med Evropsko unijo in Turčijo po brutalnem avstralskem vzoru prav gotovo postal stalna »begunska naselbina«, je mlajših od 18 let.
Prihajajoča nevihta nad begunskim namestitvenim centrom VIAL na otoku Hios. Foto: Jure Eržen/Delo
Neznosno trpljenje
Begunci so v pogovorih, ki sem jih opravil z njimi v zadnjem tednu, drug za drugim povedali, da v takšnih razmerah - in brez kakršnihkoli informacij - ne bodo več dolgo zdržali. Nekateri so govorili o samomoru. Drugi o »akciji«. Vsi so govorili o lakoti.Štirje izmed njih so v torek zvečer še zaostrili lakoto - začeli so gladovno stavkati. Zašili so si ustnice. To je bil njihov obupani akt upora. Včeraj zjutraj, na tretji dan stavke, so bili že pošteno utrujeni. Govorili so počasi. Zbranost je bila načeta, globoka travmatiziranost opazna v vsaki besedi in gibu.
»Ni šlo več ... Nekaj smo morali storiti. Policija nas v kampu obravnava slabše kot živali. Tu sem že 46 dni. Zaprosili smo za azil, a odgovora ni. Stradamo že brez gladovne stavke. Jaz sem paraliziran od pasu navzdol. V Evropo sem se odpravil po zdravstveno pomoč. Tu je ni. Neznosno je. Rad bi šel na Švedsko. Tam so dobri ljudje, ki mi bodo gotovo pomagali. Gladovno stavkam, ker si želim opozoriti na svojo in našo skupno tragedijo. Evropa nas je pustila na cedilu. Tu bomo umrli. Vztrajal bom do konca,« je počasi govoril v odeje zaviti Farhan Alganimi iz Bagdada, ki so ga sotrpini na invalidskem vozičku prek Iraka in Turčije ter egejske ožine pripeljali na grški otok. Tu so ga grške oblasti po ukazu evropskih uradnikov vrgle v begunski zapor.
Farham Algahimi. Foto: Jure Eržen/Delo
To je bruseljska - in seveda tudi slovenska - rešitev begunskega vprašanja. »Potrebujem zdravnika. Pomoči ni ... Zdravila niso dovolj. Vse me boli ... Nihče nam ne pomaga. Včeraj so prišli do nas policisti in nam zagrozili, da nas bodo, če ne bomo prenehali gladovno stavkati, takoj deportirali v Turčijo. To je zločin!« je nadaljeval pripoved izmozgani in psihično uničeni Farhan, ki je prispel v Grčijo pred 46 dnevi.
Policisti so nas nemo opazovali. Imeli smo dovoljenje grškega ministrstva za migracije. Videti je bilo, da bi nas najraje odnesli iz taborišča, a tega niso smeli narediti. Med pogovorom z gladovno stavkajočimi nas je obkrožilo več deset ljudi. Vsi so hoteli povedati svojo zgodbo. Večina izmed njih je bila iraških Kurdov, ki se, dobesedno, na smrt bojijo, da jih bodo grške oblasti skladno z dogovorom med Brusljem in Ankaro vrnile v Turčijo. Zanje je to pot v smrt. V najboljšem primeru, so prepričani, jih bodo turške oblasti za dolga leta vrgle v ječo. Raje umrejo, pravijo. Nekateri med njimi so se v vrstah oboroženih sil iraškega Kurdistana (pešmerge) bojevali s pripadniki Islamske države. To so potrdili z videoposnetki in fotografijami.
»Borimo se v imenu celotnega svobodnega sveta, Evropa pa nas obravnava kot teroriste. Tega ne razumem ... Kaj se zgodilo z Evropo? Kaj se je zgodilo z vami? In kaj se bo zgodilo z nami?« me je (nas je) v tekoči nemščini spraševal nekdanji kurdski borec, ki je stavkajočim pomagal napisati pozive in plakate. Tudi v nemščini: »Ljudje smo, tako kot vi.«, »Nemčija, pomagaj!«, »Gladovno stavkamo za svobodo!«, »Odprite meje!«.
Zapor namesto svobode
»V zaporu sem, ker sem si želel svobodo. Ker sem hotel priti v Evropo. Slabo se počutim, zelo slabo. Mar ne vidite, da smo ljudje? Dvajset dni sem bil zaprt. Nikamor nisem smel. Kot v Guantanamu. Ni zdravil, hrane je malo, vode komaj kaj. Kogarkoli nagovorimo, nas odžene. Kot da bi bili kužni. Iz Iraka sem pobegnil pred Islamsko državo. Boril sem se proti njim, a nisem mogel več zdržati. Zdaj mi je žal ... Uničen sem. Stradal bom do konca. Do zdaj nismo dobili nobene zdravniške pomoči. Pridejo nas pogledat in takoj odidejo. Mogoče bo drugače, ko bo kdo umrl,« mi je rekel iraški Kurd Sirvan iz Sulejmanije, ki je v Evropi hotel najti mir in službo.
Sirvan. Foto: Jure Eržen/Delo
»Nimam več moči ... Lačen sem. A bom vztrajal. Kaj delajo z nami ... Povejte svetu, kako trpimo. Vse svoje upe smo usmerili v Evropo. Tu je huje kot doma, veliko huje,« je zelo počasi povedal bradati Iračan Amir, ki se ni premaknil z ležišča, okoli katerega je bilo obešenih nekaj skromnih transparentov.
Amir. Foto: Jure Eržen/Delo
Darius. Foto: Jure Eržen/Delo
Iranec Dariuš, četrti izmed gladovno stavkajočih, je bil v prostoru kakofonije, kaosa in katastrofalnih higienskih in zdravstvenih razmer, ki so popolna antiteza Evrope, v katero smo nekoč verjeli, najmanj zgovoren. Njegova usta so bila najbolj tesno zašita. Vidno ga je bolelo. Boji se, da ga bodo Grki poslali v Turčijo, Turki pa nazaj v Iran. Njegov strah je povsem upravičen.
