Tiskane izdaje
Češki predsednik Miloš Zeman je populističnemu zmagovalcu nedeljskih volitev Andreju Babišu te dni izročil mandat za sestavo nove vlade, na Dunaju pa se prav tako po nedavnih volitvah že oblikuje nova desno-skrajnodesna avstrijska vlada pod vodstvom mladega kanclerskega kandidata Sebastiana Kurza.
Se je srednja Evropa v času, ko se povsod po stari celini majejo temelji dosedanjega »esteblišmenta«, volivci pa iz razočaranja in protesta volijo »nove obraze«, kot bi se temu reklo po slovensko, res odločila za politično pot še bolj desno od že tako desne sredine?
Na češkem so tamkajšnji mediji zmago populističnega oligarha Andreja Babiša pospremili z izrazi za katastrofe: »Potres«, »hurikan«, »cunami«, so bili najpogostejši naslovi. Kajti v eni izmed zgodovinsko gledano starejših evropskih demokracij so volivci skorajda s 60 odstotki glasovali proti »sistemu« in proti etabliranim strankam. In to v času, ko Češki gospodarsko sploh ne gre tako slabo.
V številnih evropskih državah so politični analitiki tak volilni rezultat zaznali kot še en izrazit preobrat na desno, ki je sledil »Dunajskemu valčku z desnim obratom«, kot je eden izmed nemških komentatorjev slikovito naslovil članek o zmagi desnosredinskega Sebastiana Kurza (ÖVP) na avstrijskih parlamentarnih volitvah in o njegovem sestavljanju »skrajno problematične« vlade s skrajno desničarskimi Svobodnjaki (FPÖ). Nekateri še bolj zaskrbljeni pa so že začeli pisati kar o novih povezavah, ki z Dunaja zdaj tudi čez Prago že vodijo proti Orbanovi Budimpešti, in s tem napovedujejo le še dodatno krepitev za Evropsko unijo že tako problematične »višegrajske skupine«.
Všečnost »Višegrada«
Nobenega dvoma namreč ni, da bi se Avstrija, če bi bilo seveda po volji šefa skrajno desničarskih Svobodnjakov Heinz-Christiana Stracheja, zelo rada videl na čelu višegrajske četverice. Strache, ki je dober prijatelj madžarskega skrajnodesničarskega ministrskega predsednika Viktorja Orbana, je v predvolilni kampanji zato večkrat namignil (govorilo se je celo, da je Orbana tudi obiskal), da bi morala Avstrija »tesneje sodelovati z višegrajsko četverico in mogoče postati celo članica skupine«. V5 torej, in ne le V4, s katero ima Evropska unija, predvsem zaradi upiranja begunskim kvotam, v marsičem pa tudi zaradi vse bolj nedemokratičnih potez tamkajšnjih politikov (Poljska, na primer), vse več težav. Brez Stracheja pa novi avstrijski kancler Sebastian Kurz, ki kot dosedanji avstrijski zunanji minister dobro pozna razmera v Evropski uniji, ne more sestaviti vlade. Ta bo torej nujno prisiljena zaviti še bolj na desno, kot si to predstavlja že tako do priseljevanja in migracij zelo trdi mladi bodoči kancler.
Šef Svobodnjakov Heinz-Christian Strache bi Avstrijo zelo rad videl na čelu višegrajske četverice. Foto: Reuters
Da višegrajska skupina med evropskimi volivci ni tako nepriljubljena, kot bi si to želeli videti nekateri v Bruslju, se je pokazalo tudi v češki predvolilni kampanji, v kateri je konservativni opozicijski politik Jan Zahradil za avstrijsko tiskovno agencijo APA brez dlake na jeziku navijal za V5, v kateri bi bili »skupaj z Avstrijo v EU brez dvoma še močnejši« od sedanje višegrajske četverice. Da proti Dunaju, tudi zaradi zgodovinskih povezav, še prav posebej pogledujejo iz Budimpešte, pa je seveda jasno.
Skrajnodesničarski ministrski predsednik Viktor Orban je v »Orbanovi Pravdi«, kot radi rečejo njegovemu dnevniku »Magyár Idök«, še pred avstrijskimi volitvami zelo jasno povedal, da bi višegrajska četverica in njene sosede, če bodo znale pravilno voliti, zelo lahko oblikovale politiko, ki je v EU v prihodnje ne bi bilo več mogoče obiti. Po njegovem bi »evropski politiki samo koristilo, če bi se nam pridružili v avstrijski vladni politiki po novem sovladajoči ÖVP in FPÖ«.
Pomisleki in omejitve
V predvolilnih kampanjah in tudi v povolilnem navdušenju, ki sledi zmagi, je seveda mogoče slišati marsikaj. Zlasti med skrajno desničarskimi populisti Orbanovega kova. Tudi to, da bi se Srednja Evropa, ki predvsem iz razočaranja nad dometom demokratizacije vse bolj voli desničarske avtoritarne despote, v prihodnje utegnila obrniti tudi bolj proti Vzhodu, kar bi utegnilo prinesti težave zlasti tako imenovani stari, bruseljski Evropi in njenim vse bolj očitnim prizadevanjem za oblikovanje Evrope »dveh hitrosti«.
Vendar pa so v realni politiki možnosti za kaj takega relativno majhne. »Višegrajke« in »stare evropske demokracije« avstrijskega tipa namreč loči bistveno več, kot jih povezuje (to so tako ali tako predvsem begunci, politika omejenega priseljevanja in sporne kvote). Četverica nekdanjih komunističnih držav je neto prejemnica bruseljskih sredstev, Avstrija je neto vplačnica v skupni proračun, drugačna je njihova varnostna politika (vse štiri so v Natu, Avstrija je nevtralna), drugačne so njihove razvojne perspektive in razvitost, nenazadnje pa je bistveno drugačen celo njihov odnos do beguncev. Avstrija jih je ne glede na ograje, omejevanje in trdo priseljensko politiko nove desno-desnosredinske vladajoče koalicije sprejela na desttisoče, v višegrajkah pa se branijo vsakega. Od Dunaja do Budimpešte je torej še dolga pot, čeprav Evropa vse pogosteje stopa nanjo in se z njo vse pogosteje spogledujejo tudi evropski volivci.
