Z evropskimi »troti« do skupne evropske obrambe

Mir v Evropi? Ogrožen. Obrambna učinkovitost evropskih armad? Samo pogojno zadovoljiva. Odpisani tanki in težko topništvo? Znova aktualni. Vojaška obveznost? Nekatere vzhodnoevropske članice Nata (Litva), ki se čutijo najbolj ogrožene, jo znova uvajajo.

Demokratična, združena, miroljubna, na mir in diplomatsko reševanje sporov prisegajoča Evropa, v kateri naj ne bi bilo nikoli več vojne, se je očitno krepko uštela. Po padcu berlinskega zidu in razpadu varšavskega pakta je svoje armade preoblikovala v majhne, fleksibilne in plačane vojske za hitre (pretežno ameriške) posege v oddaljeni tujini, zdaj pa se je znova prisiljena oboroževati za lastno obrambo. In postavljati na glavo vse dosedanje vojaške strategije. Vse bolj resni vojaški konflikti v neposredni bližini Evropske unije namreč terjajo, da »skupna evropska obramba spet postane ena izmed prioritet evropske politike«, so ta teden ocenili obrambni ministri Nemčije, Francije in Poljske, ki sestavljajo tako imenovani »weimarski trikotnik«.

Pri tem ne gre le za Ukrajino, ki je najbolj kritična, ampak tudi za take evropske sredozemske sosede, kot je Libija, ki so jo evropska letala (britanska in francoska) pred leti sama pomagala zbombardirati in pahniti v popoln kaos, zdaj pa se vsa tamkajšnja nestabilnost, ki se je medtem razširila na velik del severni del Afrike in ves Bližnji vzhod, čez Sredozemlje Evropi vrača tako z begunci, ki oblegajo južne obale Unije, kot z vse bolj nevarnim islamskim terorizmom.

Evropa naj bi zato nujno potrebovala učinkovitejšo skupno obrambo. Celo svojo skupno vojsko, kot je predlagal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Ključni cilj take skupne obrambe, ki pa bi seveda najprej terjala vsaj približno skupno evropsko zunanjo politiko (!), naj bi bil »razvoj skupnih evropskih vojaških zmogljivosti«. Evropa bi s tem pocenila svoje ogromne stroške za obrambo (190 milijard evrov na leto), ki se zdaj zaradi nacionalnih in ločenih projektov pogosto povsem po nepotrebnem podvajajo, medtem ko za tiste skupne sisteme, ki bi jih Evropa nujno potrebovala, zmanjkuje denarja.

Poenoteno oboroževanje

Evropa torej, če hoče biti obrambo uspešnejša in bolj povezana, nujno potrebuje svojo skupno, usklajeno in bolje povezano oboroževalno industrijo. Nesmiselno je namreč, da si na evropskem nebu konkurirajo kar trije evropski bojni lovci (švedski gripen, francoski rafale in skupni eurofighter), vzhodnoevropske članice pa se še vedno oborožujejo pretežno z ameriškimi letali in orožjem. Še večji paradoks je, da so se po koncu hladne vojne tako rekoč vse oborožene sile korenito reformirale in krepko zmanjšale, struktura evropske oboroževalne industrije pa je, kot pravijo poznavalci, ostala bolj ali manj nespremenjena. Logična posledica je presežek zmogljivosti tam, kjer jih nihče več ne potrebuje, in še vedno kritično pomanjkanje na tistih zahtevnejših področjih oboroževanja (satelitska tehnologija, brezpilotna letala, učinkovitejše skupne transportne zmogljivosti...), kjer bi bilo tudi zaradi visokih stroškov nujno skupno evropsko angažiranje, brez katerega bo Evropa še vedno povsem odvisna od ZDA.

Skupni, tako rekoč evroatlantski odgovor na vse te probleme se v Natu že leta dolgo glasi »smart defence« (inteligentna obramba). Ob istih izdatkih za oboroževanje bi bilo tako mogoče bistveno povečati učinkovitost evropskih oboroženih sil. V ta okvir očitno sodi tudi nedavni predlog nemške obrambne ministrice Ursule Von der Leyen, po katerem naj bi še do konca letošnjega leta spodbudili začetek razvoja skupnega evropskega brezpilotnega bojnega letala. Predvsem Nemčija, ki je tudi ob posredovanju v ukrajinski krizi skupaj s Francijo lahko ugotovila, kako kronično Evropski uniji ob njeni »mehki moči« primanjkuje tiste »trde moči«, ki jo prestrašenim vzhodnoevropskim članicam še vedno lahko ponudijo predvsem Američani, je zadnje čase izrazito naklonjena učinkovitejši in veliko bolj skupni evropski obrambi. Podprla je Junckerjev predlog o oblikovanju evropske armade, kot največja in najpomembnejša članica tako v Natu kot v EU pa se zavzema tudi za oblikovanje tistih ključnih evropskih obrambnih prioritet, na katere bi bilo mogoče postaviti tako bolj smiselno povezano evropsko oboroževalno industrijo kot tudi skupno in bolj samostojno evropsko obrambo.

»Update« ali nepomembnost

Tovrstni vojaški »update« je zaradi korenito spremenjenih varnostnih izzivov, s katerimi je soočena Evropa, zagotovo nujen, čeprav je videti komaj uresničljiv. Vse največje članice EU in Nata se namreč še vedno niso pripravljene odreči svoji, četudi v evropskem merilu pomanjkljivi orožarski industriji in armadi, saj v obeh še vedno vidijo tisti zadnji znak svoje moči in suverenosti. Nič manjši problem ni, kako tako samostojnejšo evropsko obrambo uskladiti z Natom, kjer je treba upoštevati tudi Američane, in kjer je celo v weimarskem trikotniku med Nemčijo, jedrsko Francijo in proameriško Poljsko, ki se najbolj ogrevajo za bolj skupno evropsko obrambo, videti precejšnje razlike. Še največji problem pa je (seveda ob denarju, ki ga je zaradi krize vse manj), kdo bi bil v Evropski uniji potem tisti vrhovni suveren take skupne evropske armade? Bruselj? Berlin? Jedrska Francija? Evropski svet, ki mu ta čas predseduje Poljak?

Če kaj, potem Evropa najprej in najbolj nujno potrebuje zelo jasno definirano skupno zunanjo politiko. Ki pa je še ni videti. Niti pri Ukrajini in odnosu do Rusije. Brez nje se na evropski ravni ni mogoče odločiti niti o tem, proti komu in kako naj Evropa svojo skupno armado, tudi če bi jo že imela, sploh uporabi.