Tiskane izdaje
Hrvaški premier je danes sporočil rojakom v Mostarju, da bošnjaški taboriščniki po haaški obsodbi šesterice bosanskih Hrvatov nimajo nobene osnove za tožbo zoper Hrvaško. Ker se Andrej Plenković z bošnjaškimi politiki in taboriščniki ni sestal, le ti dvomijo v njegovo podporo BiH.
Andrej Plenković je poudaril, da Hrvaška stoji za BiH, naredila pa bo vse, da bodo Hrvati v BiH enakopraven narod in za spoštovanje enakopravnosti vseh treh konstitutivnih narodov. Hrvaški premier tako kot predsedujoči predsedstva BiH Dragan Čović noče sprejeti sodbe haaškega sodišča, ki je razsodilo, da je nekdanji hrvaški vrh na čelu z bivšim predsednikom Franjom Tudžmanom s ciljem združitve vseh Hrvatov sodeloval v skupnem zločinskem načrtu.
Hrvati in Bošnjaki v isti vojski
Ker so mu kritiki očitali, da je edini premier v EU, ki podpira zločince, je hrvaška vlada ublažila stališča. Plenković je tako tudi v Mostarju poudaril, da Hrvaška spoštuje razsodbo haaškega sodišča, čeprav ne soglaša z njegovo ugotovitvijo, da je za vojne zločine v BiH odgovorno tudi nekdanje hrvaško vodstvo. Spomnil je, da je bila Hrvaška kot članica ZN med predlagatelji ustanovitve sodišča, ki ne sodi državam, temveč ugotavlja odgovornost posameznikov.
Ćović je posvaril pred poskusi spodbujanja sovraštva, ker je razsodba posegla v odnose med Bošnjaki in Hrvati, nihče pa ne želi, da bi se zgodovina ponovila. Po njegovem morajo v BiH najti način, kako pomagati taboriščnikom tako iz vrst Bošnjakov, kot tudi iz vrst Hrvatov in Srbov. Vse taboriščnike je pozval, naj tožijo BiH, špekulacije o tožbah zoper Hrvaško pa naj bi bile orodje za ustvarjanje nereda v BiH.
Član združenja taboriščnikov Grabovica 93 Josip Drežnjak je predal Plenkoviću dokumentacijo o zločinih armade BiH nad Hrvati v Drežnici in Grabovici, ki še niso bili procesuirani. Drežnjak je poudaril: »Zdaj so za vse krivi Hrvati. Naše žrtve še iščejo pravico, omenja pa se že več deset obtožnic proti pripadnikom Hrvaškega obrambnega sveta (HVO)«. Po mnenju Edina Batlaka iz bošnjaškega združenja taboriščnikov Mostarja ima Hrvaška in njeno sedanje vodstvo edino to možnost, da sprejme haaško razsodbo in da se ogradi od napačne politike HDZ v devetdesetih. Obsodbe šesterice bosanskih Hrvatov ne doživlja kot obsodbo hrvaškega naroda, pri čemer je izpostavil, da so Hrvati in Bošnjaki borili tudi proti skupnemu sovražniku v BiH.
Več pogrešanih Srbov kot Hrvatov
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je danes opozoril, da so na Hrvaškem, medtem ko so se srbski mediji ukvarjali z obsodbo šesterice bosanskih Hrvatov in samomorom Slobodana Praljka, razglasili Srbe in Srbijo za agresorja. Po njegovih navedbah so jim kvalifikacijo agresorja pripisali v zakonu o veteranih. Vučić se je prej spotaknil tudi ob hrvaške medije, ker je iz njihovih navedb mogoče sklepati, da so bili Srbi krivi za spopade med Hrvati in Bošnjaki v BiH. Ni mu jasno, zakaj so vedno za vse krivi Srbi.
Sklenil je z besedami, da si bo Beograd še naprej prizadeval za ohranitev stabilnosti in partnerstva z državami v regiji, ne bo pa dovolil poniževanja Srbov in Srbije. Tudi zato, ker še nihče ni bil obsojen za zločine nad Srbi v BiH, kjer jih je izgubilo življenje 30 tisoč. S hrvaško kolegico Kolindo Grabar Kitarović se je vedno pripravljen pogovarjati o pogrešanih Hrvatih, se pa sprašuje, kaj je s pogrešanimi Srbi. Po njegovih besedah na Hrvaškem nihče ne sme izreči, da je pogrešanih več Srbov kot Hrvatov. Vučić je poudaril, da na Hrvaškem obravnavajo Krajišnike, ki se niso sami pobili, temveč so jih likvidirali v taboriščih, kot hrvaške državljane.
Po pričevanju akademika Dušana Bilandžića na pogojanjih o delitvi BiH med srbskim voždom Slobodanom Miloševićem in Tudžmanom v Karađorđevu ni prišlo do sporazuma, ker je Milošević zahteval tudi Baranjo in Kninsko krajino. Da so se res pogajali o delitvi BiH, je po navedbah bivšega makedonskega predsednika Kira Gligorova, potrdil tudi Tuđman. O pogajanjih ne obstaja noben pisni dokument.
Mudžahedini in orožje za Bošnjake
Hrvaška je leta 1992 priznala BiH in sprejela na tisoče beguncev. Srbija je jugoslovansko armado strateško razporedila vzdolž zamišljene meje velike Srbije. Predsednik Republike srbske Radovan Karadžić in voditelj HDZBiH in utemeljitelj Herceg-Bosne sta v Gradcu sprejela sporazum o ustavitvi sovražnosti. Ustanovljena je bila tudi Hrvaška skupnost Bosanska Posavina, njene vojaške strukture pa so se pridružile oboroženim silam BiH. Zagreb je prepustil Bosansko Posavino vojski RS, tako da se je lahko entiteta ozemeljsko zaokrožila, po tej poti pa so leta 1995 bežali tudi pregnani Srbi iz kninske krajine.
Spopadi med HVO in armado BiH so se začeli leta 1993 v Harcegovini, nadaljevali pa so se v srednji Bosni. Bili so na ozemljih, ki naj bi pripadali Herceg-Bosni. Tuđžman je brez odločitve parlamenta poslal vojaške enote na tamnkajšnje bojišče. Res je tudi, da so preko tega ozemlja prihajali tudi konvoji humanitarne pomoči in orožje za Bošnjake, praviloma pa so polovico zadržali Hrvati. Preko Hrvaške so v BiH prihajali tudi mudžahedini, ki so prvi priskočili na pomoč Bošnjakom in zakrivili tudi številne zločine. Spopad me HVO in armado BiH je zaustavil šele mednarodni pritisk, končal pa se je z washingtonskim sporazumom, ki sta ga v prisotnosti ameriškega predsednika Billa Clintona podpisala Tudžam v imenu Hrvaške in Alija Izetbegović v imenu BiH. Da je bila vojna v BiH mednarodni spopad dokazuje tudi daytonski sporazum, ki so ga podpisali predsedniki treh držav v regiji.
