Tiskane izdaje
Sarajevo − Na sodišču v glavnem mestu Bosne in Hercegovine se je z branjem obtožnice ter predstavitvijo uvodnih besed tožilstva in obrambe danes začelo sojenje nekdanjemu poveljniku obrambe Srebrenice Naserju Oriću in njegovemu soborcu Sabahudinu Muhiću, ki ju obtožnica bremeni vojnih zločinov nad srbskimi ujetniki na območju Srebrenice leta 1992.
Orić in Muhić sta obtožena za umor treh srbskih vojnih ujetnikov v vaseh Zalazje, Lolići in Kunjerac. Nekdanjega poveljnika obrambe Srebrenice obtožnica bremeni, da je enega od ujetnikov ubil, pri uboju ostalih dveh pa je pomagal oziroma prisostvoval.
»Žrtve so bili vojni ujetniki. Predali so svoje orožje, bili so pod nadzorom srebreniških teritorialnih obrambnih sil. Orić in Muhić sta se zavedala, da kršita ženevsko konvencijo,« je stališče tožilstva pojasnil tožilec Miroslav Janjić. Po navedbah časnika Dnevni Avaz je napovedal, da bodo med procesom zaslišali 31 prič, prve med njimi na drugi obravnavi, ki je predvidena za 16. februar.
Tožilstvo je poleg tega od sodišča zahtevalo, da sprejme ukrepe, ki bi Oriću preprečili, da bi zapustil bošnjaško entiteto, a sta se tako Orić kot njegova obramba tej zahtevi postavila po robu. Obtoženi je v nagovoru sodišča dejal, da ni grozil nobeni od prič, zato ne vidi razloga, da bi mu morali omejiti gibanje, obramba pa je poudarila, da sodišče ta nadzor pravzaprav z začetkom postopka že ima.
Orićeva zagovornica Lejla Čović je med uvodnimi besedami sicer izpostavila po mnenju obrambe več spornih elementov sodnega postopka. Kot je dejala, je preiskava zločina, zaradi katerega je obtožen Orić, trajala le mesec dni, kar je nenavadno že pri preiskavi precej manjših zločinov, kaj šele pri preiskavi domnevnih vojnih zločinov, poroča Balkan Insight. »Tožilstvo je v svoji obrazližitvi preiskave navedlo pet prič. Nobena med njimi ni omenila Orića ali ga povezala z zločinom. Kako se je lahko torej tožilstvo odločilo za začetek preiskave?« je dejala. Pod vprašaj je postavila tudi pričanje ključne priče tožilstva, identificirane zgolj kot O1, ki se je pojavila šele deveti dan po odprtju preiskave. Po njenih besedah je ta priča že večkrat spremenila svoje trditve, zato bo obramba lahko dokazala, da njeno pričanje ni verodostojno.
Poleg tega Orićeva obramba sojenju nasprotuje tudi ker trdi, da so mu za enake zločine že sodili − in ga tudi oprostili − pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY). A haaško sodišče po drugi strani trdi, da je obtožnica sodišča v Sarajevu bistveno drugačna od tiste, zaradi katere so ga oprostili pred tribunalom.
Naser Orić, poveljnik obrambe Srebrenice
Naser Orić je bil sredi osemdesetih let − pred razpadom Jugoslavije − pripadnik posebnih enot JNA za jedrsko in kemično obrambo. Nato se je po šestmesečnem izobraževanju v Zemunu leta 1988 kot pripravnik zaposlil na policijski postaji Savski Venac v Beogradu. Leta 1990 so ga kot pripadnika enote za posebne naloge ministrstva za notranje zadeve premestili na Kosovo in Metohijo, po povratku v Beograd pa je bil telesni stražar takratnega predsednika Srbije Slobodana Miloševića. Sodeloval je menda tudi pri aretaciji Vuka Draškovića.
Orića so avgusta 1991 zaposlili na policijski postaji v občini Ilidža na obrobju Sarajeva, od koder so ga nato premestili v Srebrenico, kjer je naslednje leto napredoval na položaj poveljnika policijskih sil v Potočarih. Po začetku vojne v BiH so ga 20. maja 1992 imenovali na položaj poveljnika teritorialne obrambe v Srebrenici − bil je poveljnik 28. divizije vojske BiH −, 1. julija 1992 pa še za člana vojnega predsedstva Srebrenice. Med letoma 1992 in 1993 je vodil številne napade na srbske vasi v občinah Bratunac in Srebrenica, dokler ga niso julija 1995, tik pred padcem enklave, skupaj z najtesnejšimi sodelavci s helikopterjem evakuirali na območje pod nadzorom Vojske BiH.
Osem let po koncu vojne, 11. aprila 2003, so Orića aretirali v Tuzli in ga izročili v Haag, kjer je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) proti njemu vložilo obtožnico zaradi kršenja zakonov in pravil vojskovanja ter zločinov nad srbskim prebivalstvom. Haaško sodišče je Orića junija 2006 obsodilo, ker kot poveljujoči pripadnikom bosanske vojske v Srebrenici med letoma 1992 in 1993 ni preprečil uboja sedmih srbskih vojnih ujetnikov in je dopustil, da so mnoge druge trpinčili. Dosodili so mu dveletno zaporno kazen, a so ga takoj po razglasitvi sodbe izpustili, ker je več kot tri leta preživel v priporu, čakajoč na sojenje. Na sodbo sta se pritožila tako obramba kot tožilstvo, ki je za Orića zahtevalo 18 let zapora. Pritožbeni svet je julija 2008 nato ugotovil, da so bili med septembrom 1992 in marcem 1993 nad srbskim prebivalstvom Podrinja zagotovo storjeni hudi zločini, a da tožilstvo Orićeve krivde zanje ni dokazalo.
Preiskavo proti Oriću je odprlo tudi srbsko tožilstvo, in sicer zaradi suma, da je skupaj s še štirimi osumljenci julija 1992 v mestu Zalazje v občini Srebrenica zakrivil vojni zločin nad devetimi civilisti srbske narodnosti. Zaradi te preiskave je Srbija februarja 2014 za Orićem izdala mednarodno tiralico, na podlagi katere so ga nato junija lani pridržali na mejnem prehodu Thonex-Vallard med Švico in Francijo. Sledil je prepir med Srbijo in BiH za njegovo izročitev, Švica pa ga je nato 26. junija izročila BiH, potem ko je tamkajšnje tožilstvo potrdilo, da je tudi samo odprlo preiskavo proti njemu.
