Tiskane izdaje
Berlin - Odhajajoči ameriški predsednik Barack Obama je nocoj prispel v Berlin, v katerem so ga na začetku mandata sprejeli z navdušenjem, in h kanclerki, ki jo ocenjuje za najtesnejšo zaveznico v osmih letih vladanja.
Kritiki se sprašujejo, ali Angela Merkel ne sprejema napačnega voditelja ZDA, saj se tudi Nemčija še ni zbližala z Donaldom Trumpom, ki bo odločal o prihodnjih čezatlantskih in mednarodnih odnosih.
Kanclerkino sodelovanje z demokratskim predsednikom ZDA se je začelo s praskami, saj je Obama še kot predsedniški kandidat v Berlinu zbral več kot 200.000 občudovalcev, a mu Angela Merkel ni dovolila pred Brandenburška vrata. Tudi Steber zmage na drugem koncu Ceste sedemnajstega junija, kamor so ga prestavili, ni od muh, a slavi združevanje Nemčije v 19. stoletju, pred Brandenburškimi vrati pa je Ronald Reagan pozval Mihaila Gorbačova, naj poruši berlinski zid. To se je tudi zgodilo na veliko veselje mlade vzhodnonemške znanstvenice in velike občudovalke ameriškega poslanstva svobode, katere osebni šarm in politično modrost je kmalu začel ceniti tudi Obama.
Na istem bregu
Levosredinski Američan je med evrsko krizo dodatno vznejevoljil konservativno Nemko s pozivi k odpisu dolgov in povečanju državne potrošnje ter s prisluškovanji ameriške NSA njenemu telefonu, a je medsebojna naklonjenost politikov podobnega temperamenta in iz tesnih zahodnih zaveznic premagala nesporazume.
Med zadnjo begunsko krizo sta se Angela Merkel in Obama sploh znašla na istem bregu. »Na pravi strani zgodovine je,« je med nemškim sprejemanjem milijona beguncev ocenil demokratski predsednik. Zaradi navala ljudi druge vere in običajev zdaj tudi kanclerki grozi fenomen, ki je za Obamovega naslednika v Beli hiši ustoličil Donalda Trumpa. Nacionalistična Alternativa za Nemčijo je kanclerkini CDU letos na deželnih volitvah odvzela veliko glasov in se po nekaterih javnomnenjskih raziskavah tudi na zvezni ravni povzpela na tretje mesto, za CDU/CSU in SPD. Leto pred nemškimi parlamentarnimi volitvami je politični razvoj v ZDA v poduk, kako hitro se lahko spremenijo stara razmerja.
Za »prava« konservativna očala Angela Merkel dela iste napake, kot jih je Obama. S socialdemokratskimi koalicijskimi partnerji je silila državljane v leve socialne in gospodarske projekte, tako kot so tudi konservativno-liberalni Američani dobili čedalje dražje zdravstveno zavarovanje, ki omejuje izbiro zdravnikov, in nekatere druge projekte. Nemško gospodarstvo res cveti, brezposelnost je nizka in država se lahko pohvali z uravnoteženim proračunom, a celo vladni gospodarski »modreci« opozarjajo, da se je treba za številne gospodarske in socialne prednosti zahvaliti še reformam prejšnjega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja.
Dialog vedno koristi
Kaplja čez rob nezadovoljstva številnih Nemcev je bilo kanclerkino odprtje meja za milijon in več beguncev iz islamskih držav. Čeprav je medtem spodbudila nadzor nad evropskimi mejami in nad tem, kdo prihaja, je Angela Merkel, ki se je po besedah visokega politika CDU Norberta Röttgena odločila za še četrti volilni nastop, še vedno zelo ranljiva. Hitro se spreminjajo tudi mednarodne geopolitične danosti in nekateri očitajo nemški vladi, da se ni dovolj potrudila vzpostaviti stikov s sodelavci prihodnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Javnomnenjske raziskave sicer kažejo veliko nezadovoljstvo običajnih Nemcev z njim, a na Trumpa vse bolj računa ruski predsednik Vladimir Putin, proti kateremu je nemška kanclerka zaradi aneksije Krima uvedla sankcije, nemškemu izvoznemu gospodarstvu pa grozi republikančeva retorika proti trgovinskim sporazumom. Nekaj več dialoga najbrž res ne bi škodilo.
A če se odhajajoči ameriški predsednik s tesnimi vezmi z Nemčijo odloči, da bo obiskal Berlin, mu nemška vlada tega ne bo preprečila. Nasprotno, na jutrišnje srečanje z Barackom Obamo prihajajo v nemško prestolnico tudi francoski predsednik François Hollande, italijanski premier Matteo Renzi, španski Mariano Rajoy in britanska Theresa May. Morebitne prihodnje pretrese v evropsko-ameriških odnosih kaže že dejstvo, da od vseh zbranih samo Velika Britanija, ki izstopa iz Evropske unije, porabi za obrambo več kot dva odstotka bruto domačega proizvoda, kar v severnoatlantski vojaški zvezi kot minimum zahteva Trump - in je predlagal že Obama.
