Zapiranje meja ni tako preprosto

Zaradi hitro rastočega števila beguncev se po Evropi vse glasneje širijo zahteve po zapiranju nacionalnih meja, nekatere članice pa so take ukrepe celo že sprejele. Marsikdaj tudi v nasprotju s pravili schengenskega sporazuma.

Pravica držav do zapiranja nacionalnih meja v schengenski Evropi namreč ni tako samoumevna in preprosta, kot se zdi na prvi pogled. V t. i. skupnem evropskem prostoru, v katerem so se države s pristopom k schengenskemu sporazumu dogovorile o odpravi mejnega nadzora na medsebojnih »notranjih mejah«, je prepovedan vsakršen mejni nadzor osebnih dokumentov. Namesto tega države skupaj in po enotnih evropskih pravilih poostreno nadzorujejo samo t. i. zunanje meje. Posameznim državam so po sporazumu sicer dovoljena občasna naključna preverjanja, zlasti v boju proti čezmejnemu kriminalu, in občasen »razpršen« nadzor v nekaj kilometrov širokem obmejnem pasu. Toda sistematična ponovna uvedba nadzora notranjih meja je po schengenskih pravilih prepovedana.

Izjemoma je dovoljena ob »hudi ogroženosti javnega reda in miru oziroma notranje varnosti«. Za zagotavljanje te so namreč v EU praviloma še vedno odgovorne nacionalne države oziroma vlade, ki pa morajo tako zapiranje meja po schengenskih sporazumih vnaprej napovedati in ga omejiti na največ 30 dni.

Ta določila schengenskega sporazuma so bila do zdaj v praksi najpogosteje uporabljena ob velikih dogodkih ali prireditvah, ki zahtevajo izjemne varnostne ukrepe (vrh G7, svetovna prvenstva), ali pa v primeru nenadnega terorističnega napada. Ukrep naj bi bil namreč dovoljen le kot »ultima ratio«, države pa ga ne bi smele zlorabljati. Sedanji naval beguncev po teh pravilih še zdaleč ni dosegel stopnje, ko bi bilo dovoljeno poseči po tako drastičnih ukrepih, ki jih po evropskih pravilih ne upravičujejo niti še tako velike težave pri oskrbi beguncev ali morebitni izgredi v begunskih centrih.

Od leta 2013 v schengenskem prostoru velja še en evropski mehanizem, ki pa državam izjemoma vendarle dovoljuje ponovno in celo nekoliko daljšo uvedbo nadzora osebnih dokumentov na notranjih mejah. Ta lahko traja do šest mesecev (izjemoma celo do dve leti), a je treba najprej dokazati, da eni izmed članic, ki leži ob tako imenovani zunanji schengenski meji, kljub ustrezni pomoči in podpori EU ni uspelo ustrezno zavarovati te zunanje meje, zaradi česar je ogroženo delovanje celotnega schengenskega sistema. Tak primer bi lahko bili begunci, ki zaradi »hudih pomanjkljivosti« na zunanjih schengenskih mejah zdaj prosto vdirajo v ves schengenski prostor. A tega mehanizma za zapiranje notranjih meja posamezne države ne morejo uporabiti samostojno. Prvi pogoj je, da država, ki naj bi bila ogrožena zaradi domnevnih pomanjkljivosti na zunanjih schengenskih mejah, najprej zahteva ustrezno pomoč EU in poostrene ukrepe evropske agencije za zaščito zunanjih meja (Frontex) in da potem tak ukrep, kot je zapora notranje meje, na predlog evropske komisije odobri tudi svet ministrov.