Tiskane izdaje
Deset ur je bila v sredo zaprta makedonsko-grška meja. In teh deset ur je bilo povsem dovolj, da so se pokazale posledice nepremišljenega ukrepa in da je tudi najbolj zagretim zagovornikom grške izključitve iz schengenskega prostora postalo jasno, kaj se bo zgodilo, če se Evropa tudi fizično ogradi od Grčije.
Ob zaprti meji se je v nekaj urah nabralo več kot tisoč beguncev, med njimi tudi veliko žensk, starcev in otrok, ki na lepem niso mogli več ne naprej ne nazaj. Makedonske oblasti so bile zato že nekaj pred polnočjo spet prisiljene odpreti mejo, kajti v takih primerih ne pomaga niti Frontex, ki bi ga Grki menda zelo radi videli na svojih južnih morskih mejah, kjer bi jim pokazal, kako se »po evropsko« nažene nazaj v morje dehidrirane, premražene in sestradane begunce, ki iščejo zatočišče.
Dogodki na grško-makedonski meji so tudi zato, ker bi lahko bili uvod v novo evropsko politiko, ki se vse bolj ukvarja z resnimi grožnjami z zaporami in izključitvijo Grčije iz schengna, že sprožili reakcije v tistih sredozemskih državah, ki utegnejo zaradi takega zapiranja meja postati naslednja tarča preusmerjenega begunskega toka. V Italiji, ki je bila pred leti prva žrtev beguncev iz severnoafriških držav, a je v Evropi takrat nihče ni jemal resno, so znova zelo zaskrbljeni. Po oceni tajnih služb se bodo stotisoči beguncev, če se zapre balkanska kopenska pot, iz Grčije najverjetneje znova preusmerili na morje. Tokrat čez Jadran in v Italijo, pravijo v Rimu. Z juga Albanije, morda pa celo iz Črne gore, je do italijanskih obal le dobre tri ali štiri ure plovbe, tako imenovana jadranska »cigaretna mafija« pa bi se po oceni tajnih služb zelo hitro lahko preusmerila v nov, še veliko bolj donosen tihotapski posel.
In kam z begunci?
Da italijanska vlada zelo resno upošteva opozorila svojih tajnih služb, je bilo videti že med zasedanjem evropskih notranjih ministrov v ponedeljek v Amsterdamu. Italijanski minister je svojim kolegom, še preden se je zgodila »makedonska blokada«, predstavil problem, kaj storiti, če se ob vse bolj očitnem zapiranju evropskih kopenskih poti stotisoči beguncev znova odločijo za pot čez morje. In kam potem z vsemi temi begunci?
Da je Italiji problem znan že veliko dlje kot Grčiji, je namreč jasno. Ne le zaradi Lampeduse in stotisočev nesrečnikov s severnoafriških obal, ampak tudi zaradi beguncev čez Jadransko morje, čeprav teh ni bilo toliko. Večina vseh beguncev praviloma seveda ni imela namena ostati v Italiji. Hoteli so naprej proti severu, v skandinavske države, Francijo in Nemčijo. Italijanske oblasti, ki so Evropo ves čas opozarjale na to, so probleme do zdaj praviloma reševale tako kot grške. Begunce so brez večjih ovir spuščale naprej. Toda zdaj se meje vseh severnih evropskih držav zapirajo. Francija jih je zaprla zaradi terorizma, Avstrija se ograjuje, ker naj bi bila preobremenjena, Švica za begunce tako ali tako nikoli ni imela posluha, vse več pribežnikov pa zavrača in celo vrača tudi že Nemčija. Če dodamo »višegrajke«, ki nočejo slišati za begunce, je pot proti severu Evrope tako rekoč že zaprta.
Za Grčijo, ki jo vsakršna evropska blokada (kot je pokazala makedonska zapora) lahko čez noč spremeni v en sam velik begunski »hot spot«, zelo podobna usoda grozi tudi jugu Italije. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker bo moral zato najkasneje do evropskega begunskega vrha, ki bo 18. februarja, najti rešitev, kako vsem južnim članicam Unije z izdatnimi evropskimi finančnimi sredstvi in tudi kadrovsko pomagati, če naj v imenu EU upravljajo vse te ogromne zbirne centre za begunce, šefi držav ali vlad pa bodo morali med vrhom nujno najti rešitev, kako vse do azila upravičene begunce potem iz teh centrov avtomatično, pravično in za vse enakopravno razmestiti po vseh članicah Unije. Kar pa je za zdaj še videti kot prvovrstna evropska utopija. In tisti pravi vzrok za vse bolj panično zapiranje članic EU v svoje nacionalne meje.
