Zaporna kazen za izraz poljska taborišča

»Danes je poljska vlada naredila pomemben korak k vzpostavitvi močnejših pravnih vzvodov, ki bodo učinkovito uveljavili našo pravico do zaščite zgodovinske resnice in dobrega imena Poljske, kjerkoli na svetu jo že blatijo ali predstavljajo v lažni luči,« je izjavil poljski pravosodni minister in generalni tožilec Zbigniew Ziobro po zasedanju vlade, na katerem so ministri podprli njegov predlog zakona, po katerem bo tisti, ki bo nacistične »tovarne smrti«, postavljene na poljskem ozemlju, imenoval »poljska taborišča«, storil kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do treh let zapora.

Po novem zakonu, ki ga mora sprejeti še parlament, bodo prepovedane besedne zveze, kot so »poljska delovna taborišča«, »poljska taborišča smrti« ali »poljska koncentracijska taborišča«. Poljska je bila v drugi svetovni vojni pod okupacijo nacistične Nemčije, zato po besedah ministra Ziobra »ne moremo dopustiti, da bi bile žrtve, tisti, ki so trpeli, obtoženi in prikazani kot povzročitelji ali sopovzročitelji holokavsta, množičnih pobojev in taborišč za iztrebljanje«. Po novem zakonu bodo, pojasnjuje Ziobra, kazensko odgovorne »tiste osebe, ki bodo javno in v nasprotju z dejstvi govorile, da je poljski narod sodeloval oziroma nosi odgovornost ali soodgovornost za zločine tretjega rajha«. Kazni bodo denarne, lahko tudi zaporne, tiste, ki si bodo drznili koncentracijska taborišča na Poljskem poimenovati »poljska«, pa bodo preganjali tudi v tujini. Nevednost storilca ne bo rešila pred poljskim pravosodjem. »Tudi tisti, ki bodo to storili nezavedno, bodo oglobljeni ali priprti,« je bil jasen pravosodni minister oziroma generalni javni tožilec.

»Obveščati ljudi o tem, da so bila taborišča smrti po izvoru nacistična, je nujno. Kaznovati nevednost je absurdno,« je novi zakon po twitterju komentiral profesor politologije Ben Stanley z zasebne varšavske univerze za družbene znanosti in humanistiko SWPS. Čeprav je pred štirimi leti celo ameriški predsednik Barack Obama povzročil »mednarodni škandal«, ker je med podeljevanjem predsedniških odlikovanj izrekel besedni sklop »poljska taborišča smrti«, je bil po Stanleyjevem mnenju eden od glavnih vzrokov za nejevoljo poljskih oblasti poročanje tujih medijev, ki so zloglasna taborišča, kot je Auschwitz v poljskem Oświęcimu, imenovali »poljska«. Britanski profesor, ki že 15 let živi na Poljskem, je za ameriško televizijo CNN pojasnil, da so neposredna opozorila novinarjem ali obvestila prek veleposlaništev zalegla, poročevalci so postali pazljivejši pri izražanju, zato zakon po njegovem mnenju ni le nepotreben, temveč celo kontraproduktiven navzven, navznoter pa bo zgolj podpiral mučeniško zgodbo o tem, da svet ne razume, kako so Poljaki trpeli. »To je večinoma le simbolična gesta, ki je usmerjena proti tujim novinarjem,« je zakon opisal Stanley. »Nisem strokovnjak za pravo, a si predstavljam, da bo zelo težko sodno preganjati tuje novinarje, ker so prekršili zakon, ki ne velja v njihovih državah.«

Novi zakon dokazuje, da je tako kot v Sloveniji tudi na Poljskem polpretekla zgodovina še vedno vroča tema, odnos do nje pa je odvisen tudi od politične opredelitve Poljakov. Lep primer tega je pokol najmanj 340 Judov v mestecu Jedwabne, ki ga je julija 1941 zagrešila dvajseterica Poljakov, o tem, ali so oziroma koliko so jih v to prisilili nemški okupatorji, pa se še vedno krešejo mnenja. Ob 60. obletnici pogroma je tedanji poljski predsednik Aleksander Kwaśniewski prosil za odpuščanje »v imenu tistih, ki verjamejo, da ne moreš biti ponosen na slavno poljsko zgodovino, če nimaš hkrati občutka bolečine in sramu zaradi zla, ki so ga Poljaki povzročili drugim«. Deset let kasneje je odpuščanja prosil tudi njegov naslednik Bronislaw Komorowski, pred kakšnim mesecem pa je šolska ministrica Anna Zalewska v televizijskem pogovoru izjavila, da sploh ni jasno, kdo je bil takrat morilec. To, da so Jude pobili Poljaki, je po njenih besedah zgolj »eno od mnenj« raziskovalcev, ki da so bili neuravnoteženi in neiskreni.