Zapoznelo stopanje po tretji poti

Emmanuel Macron slabo leto pozneje: Ogrožen je od zunaj in od znotraj, saj ne uresničuje pričakovanj lastnega volilnega telesa.

ned, 15.04.2018, 19:00

Reforma na reformo

»Reforma na reformo« je mogoče po letu dni predsedovanja Franciji ­povzeti slog Emmanuela Macrona, odločenega korenito spremeniti državo. Tako ima oblast v zadnjem času na mizi vrsto nalog: reforma francoskih železnic (SNCF), boj proti spolnemu nasilju, predlog zakona o novi stanovanjski politiki, reforma kazenskega prava, novi zakon o podjetjih, ustavna reforma, poklicno usposabljanje, zavarovanje v brezposelnosti, zakon o lažnih novicah ... Logika macronizma je za francoske analitike jasna: hitro poskrbeti za (ekonomske) reforme, da bodo rezultati v vidno preobraženi Franciji očitni še pred koncem mandata. Kot je spremljati za zdaj, so societalna vprašanja nekoliko odložena (denimo zakon o evtanaziji ali o oploditvi z biomedicinsko pomočjo).

Noben reformist noče po starem naprej. O prevratniku Emmanuelu Macronu se mnogim kritikom zdi, da prevrača Francijo nazaj, saj vleče liberalne reforme, ki so jih marsikje na zahodu izpeljali pred desetletji in se, recimo po britansko, med drugim prav tako opekli.­ Tudi zato je med Francozi vse bolj razširjena primerjava o predsedniku Macronu kot »starem politiku v mladem telesu«.

Tudi Laurent Jeanpierre, profesor političnih ved na univerzi Paris 8, je v nedavnem pogovoru za Delo poudaril, da sedanji francoski predsednik hodi po poteh, ki so jih v večini zahodnih držav že zdavnaj prehodili. Francija je v primerjavi z Veliko Britanijo, Nemčijo in drugimi stara zamudnica in Macron zdaj voditelj, ki poskuša nadoknaditi zamujeno. Zatorej se utegne pokazati, da je »ranljiv«, čeprav deluje samozavestno, odločno, tudi nadvse dinamično, in daje vtis, da verjame v lastno karizmo.

Zamujanje po francosko

Predvolilno je Emmanuel Macron obljubljal »revolucijo«, kakor je naslovil tudi knjigo in v podnaslovu dodal: To je naš boj za Francijo. Toda ali jo je že prevrnil? Za Laurenta Jeanpierra je »revolucija à la Macron« smešnica, saj ni mogoče »političnih sprememb kar takoj poimenovati revolucija«. Poteze, ki jih vleče, je treba opazovati skozi prizmo Evrope – in razumeti francosko posebnost v primerjavi z drugimi državami na zahodu stare celine.

In v čem je francoska družba drugačna od preostalih okolij? »Francija je leta 1981 z izvolitvijo socialista Françoisa Mitterranda za predsednika vzpostavila politiko, ki so jo po drugih zahodnih državah že opustili: recimo v ZDA ali Veliki Britaniji, ki je takrat prešla v neoliberalizem. Pri nas je socialdemokracija v zavezništvu s komunisti zavladala komaj v času, ko je je bilo marsikje po zahodni Evropi malone konec. Pozneje, sredi devetdesetih let, ko je ključe Elizeja prevzel Jacques Chirac, je nova desna garnitura resda poskusila dohiteti druge, toda poskrbela je za tako neoliberalno politiko, ki so jo ti vpeljali že v sedemdesetih letih in so, recimo v Veliki Britaniji, zatorej že spet iskali novo, 'tretjo pot'.« Po politologu Jeanpierru je mogoče reči, da Macron komaj zdaj vpeljuje Blairovo politiko tretje poti, »socialni liberalizem oziroma liberalno politiko z elementi socialnega«, čeprav so drugi že krenili od nje in se ozirajo po novih smereh bodisi na za zdaj precej šibki levici (Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji, Podemos v Španiji, Bernie Sanders v ZDA ...) bodisi na zdaj precej močnejši skrajni desnici, v populizmu. »Mešanice neoliberalizma in neokonservatizma, neredko tudi ksenofobnega in rasističnega, je posebno mnogo na Madžarskem, Poljskem, v Avstriji ...«

Bliskovita kariera in zgled podobnim karieristom

»Zamujanje po francosko je očitno,« je pojasnil Jeanpierre in poudaril, da »Francija, ki ni bila nikoli del avantgarde, sistematično zaostaja pri vseh novostih, ki se porajajo po zahodni Evropi. V tem je morda nekoliko primerljiva z Italijo, kakor sta si po svoje podobna Matteo Renzi in Macron. Za oba so značilni zelo hitra kariera, oblast pri 40 letih, tretja pot, postideologija, ekonomski liberalizem ...« Macron je predsednik bliskovitega vzpona, kakršnega v Franciji še ni bilo, vsaj ne v peti republiki, saj je izkusil tako javni kot zasebni sektor in se mu je v politiki še ne 40-letnemu uspelo povzpeti na vrh: postati predsednik, ne da bi bil pred tem kdaj izvoljen. »Zato uživa toliko ugleda med visokimi funkcionarji in je tolikšen zgled ideološko desnim in levim uslužbencem, posebno takim s končano slovito Nacionalno šolo za upravo [École nationale d'administration], na kateri se je šolal tudi sam.«

Zakaj je to pomembno vedeti? Zato, da bi razumeli, kako močno mu je naklonjen državni aparat – »elita državnega aparata: zaposleni na ambasadah, po kabinetih ministrstev, generalnih direktoratih …, je po večini macronistična –, in da bi se zavedali, koliko je macronizem postideološka in strokovna oblast tehnokratov«. Lahko kot taka zdrži tudi na dolgi rok? Pasti, v katere se utegne zaplesti, ni malo, podobno kakor se je v Italiji sesula Renzijeva vlada, kajti morda se lahko, kot pravi Laurent Jeanpierre, ideologija ­postideološkosti obdrži v francoskem državnem aparatu, »dvomim pa, da lahko traja tudi v francoski družbi«.

Izjemna pripravljenost

In vendar je bil Emmanuel Macron – prav zaradi enotnosti v elitah državnega aparata – v letu dni sposoben zagnati (ne pa nujno tudi do konca izpeljati) toliko reform kot še noben predsednik pete republike doslej. Potem ko je v državi odprl zelo veliko delovišč, ima zdaj na mizi velike teme, kot so reforma železnic, univerzitetna reforma, ustavna reforma, korziško vprašanje, pobude na evropskem in prav tako na svetovnem parketu … »Vse to je obljubljal v predvolilnem programu, ki ga je zanj pripravilo – tega ne kaže pozabiti – kar 400 visokih funkcionarjev. Naj opozorim na razsežnost njegove ekipe: za socialističnega protikandidata Benoîta Hamona, ki je bil v primerjavi z njim seveda marginalen, jih je morda delalo kakih deset. Na volitvah je Macronu torej uspelo zato, ker je v preteklosti služboval na enem najpomembnejših ministrstev: na finančnem ministrstvu, ker je bil svetovalec predsednika Françoisa Hollanda in ker so mu predvolilno pomagali veliki strokovnjaki, kot je Jean Pisani-Ferry. Vse, kar reformno zažene zdaj, je bilo pripravljeno vnaprej, vsaj pred letom dni. Seveda je nekaj sprememb, precej prilagajanja in treba je upoštevati parlament, toda bolj kot ne hodi po predvolilno začrtani poti.« Na njej so mu pomagali številni strokovnjaki, kajti mnogi so si želeli delati zanj. Zakaj?

Kakšna je Macronova Francija?

Po Laurentu Jeanpierru je ključno spomniti, katera Francija je ustoličila Macrona v Elizejski palači. »Vemo, da je zmagal proti Nacionalni fronti, proti skrajni desnici Marine Le Pen, in da mu je uspelo povezati volilno telo, ki je bilo nekdaj razpršeno po različnih strankah. Na eni strani ga je podprla dobro izobražena buržoazija s profesorskimi službami na univerzah, tudi višji kader, ki deluje v zasebnih podjetjih, še uslužbenci in funkcionarji zgornjega ranga, torej, zgodovinsko gledano, levo meščanstvo. V preteklosti je bilo vajeno glasovati za socialistično stranko, po precej poraznem mandatu nekdanjega predsednika Hollanda in fiasku Benoîta Hamona v prvem krogu predsedniških volitev pa se je preusmerilo k Macronu. Na drugi strani je kot kandidat uspešno pritegnil tudi desno buržoazijo, ki tradicionalno glasuje za ekonomsko liberalne programe in je takšno smer prepoznala prav tako v macronizmu.« Prikimala mu je, ko se na tradicionalno desnico ni mogla več nasloniti, saj se je konservativni kandidat François Fillon pogreznil v finančno afero. »Macron je torej omrežil liberalno frakcijo na desnici in levici, povezal meščanski blok visoko izobraženih in dobro stoječih iz obeh bazenov, kar je zgodovinsko gledano redkost in izjema.«

Notranja in zunanja grožnja

Zdaj, leto dni po izvolitvi, po številnih macronističnih reformah in tudi razgibani mednarodni pojavnosti, profesor Laurent Jeanpierre logično sprašuje, koliko je ta blok v resnici stabilen. »Po eni strani je macronizem ogrožen notranje, saj ni gotovo, da bo njegovo volilno telo obstalo, ko pa je na neki način nenaravno: brez dvoma je (desno) ekonomsko liberalno, a (levo) liberalno je hotelo biti tudi z vidika vrednot in morale. Glede zadnjega se postavlja vprašanje, ali je leva buržoazija še lahko zadovoljna.« Način, kako se nova oblast loteva, denimo, migracij, namreč mnogim njenim volivcem ne more biti všeč: obljubljali so humanistično odprtost, zdaj pa migracijsko politiko samo še zapirajo, napovedovali so tudi več odprtosti do (etničnih) manjšin, a v letu dni ni bilo nobenega znaka, da se na tem področju kaj dogaja. Drugače, bode v oči, da je v predsednikovi tesni politični bližini, tudi v vladi Édouarda Philippa in med macronističnimi parlamentarci, zelo malo etnične pestrosti, tudi o enakosti spolov čisto pri vrhu ni veliko 'dokaznih fotografij'.

»Macron tvega, da ga bodo kmalu označevali za desničarja, saj za zdaj izpolnjuje le pričakovanja desnega volilnega telesa. Levi del mu utegne obrniti hrbet. Univerzitetniki, na primer, se nemalo pritožujejo nad reformo, po kateri naj bi v prihodnje mladi bolj (oziroma, kot so prepričani neredki, manj) pošteno vstopali v francoski visokošolski sistem.« Ob mnogih notranjih tveganjih je macronizem po drugi strani še bolj ogrožen od zunaj. »Če odmislimo volilno abstinenco in neveljavne glasovnice ter vse, ki lani spomladi niso glasovali zanj, lahko izračunamo, da ga je izvolila komaj četrtina volivcev.« Zato že v izhodišču ni bilo razloga za spanje na lovorikah in zato tudi ni počitka.

Mladi, javni uslužbenci in starejši na ulicah

V prvem letu je Macronu, kot meni Laurent Jeanpierre, uspelo ustvariti vtis, da je njegova Francija »stabilna in predvsem nadvse dinamična«, saj je mlad predsednik in po svoje »hiperaktiven« – za kakršnega so označevali tudi enega od njegovih predhodnikov, Nicolasa Sarkozyja. »Res lahko rečemo, da je bil doslej zelo aktiven, kot kak Sarkozy, a še bolj kot nekdanji konservativni voditelj, ki je bil obseden z identiteto in varnostjo, je dejaven in spreten na ekonomskem področju.«

Svež primer je prav reforma francoskih železnic, ki jo hoče vlada Édouarda Philippa – ker da tako narekuje evropska direktiva – odpreti konkurenci. Zaradi tega so na nogah sindikati, prepričani, da 'privatizacija ni prava pot', in ki prav zdaj razkrivajo, »koliko je socialno gibanje v Franciji močno in hkrati šibko. Sociološko gledano slabi, saj nekako od leta 1995, od zadnje velike in zmagovite stavke železničarjev, na ulicah protestirajo bolj kot ne iste skupine: študentje, (upokojeni) javni uslužbenci, upokojenci ..., torej ljudje, ki imajo čas. V zasebnem sektorju je sindikalno gibanje sploh povsem manjšinsko in tudi možnosti za manifestacije je malo. Baza uličnih protestnikov se redči že več desetletij in posebno zadnji dve.«

Zato neredke preseneča, da Macron z reformami tako nemodro vznemirja najbolj uporniške skupine, denimo študente in upokojence, kar je razumeti kot pomanjkljivo poznavanje francoske sociologije ali kot izjemno vero v lastno karizmo. Po Jeanpierrovem mnenju imajo mnogi Macrona resda za intelektualca in humanista – »ker je, med drugim, pomagal slovitemu filozofu Paulu Ricoeurju pri urejanju ene od njegovih zadnjih knjig, nikdar pa ni bil statusno njegov asistent«. A je brž dodal, da je gotovo drugačen od predhodnikov, recimo Sarkozyja in Hollanda, ki sta bila intelektualistično precej šibka in humanistično manj izobražena, in vendar se mora pravim izobražencem v Franciji tudi ob njem še naprej kolcati po Charlesu de Gaullu ali Mitterrandu ...

Za dobro bilanco njegovega mandata in dolgoročno preživetje bo, kot je sklenil Jeanpierre, prevagalo ključno: njegova uspešnost pri institucionalnem reformiranju Evrope. Francoskega srednjega in nižjega razreda že tako nima na svoji strani, kot veliki Evropejec, za kakršnega se predstavlja, pa bi lahko porazno izgubil tudi slednike z višjih klinov domače družbene lestvice – če mu bo proti nacionalizmom in populizmom spodletelo na stari celini.