Tiskane izdaje
Berlin - Nemčija danes že sedemindvajsetič praznuje dan enotnosti, potem ko je 3. oktobra 1990 začela veljati pogodba o združitvi po drugi svetovni vojni razdeljene države. Prav zdaj, ko se marsikje vendarle zmanjšujejo razlike v razvitosti, veliko večje izrekanje vzhodnih Nemcev za skrajne nacionaliste spet opozarja na nemške razkole.
Kanclerka Angela Merkel tudi po volitvah v bundestag, na katerih je nacionalistična Alternativa za Nemčijo dobila skoraj 13 odstotkov glasov, noče razlikovati med vzhodnimi in zahodnimi Nemci. Sporna stranka je dobila veliko glasov tudi ponekod na zahodu in po njenem prepričanju gre tudi tam za strahove pred izgubami, ki jih je treba reševati. Omenja skrbi zaradi globalizacije ter strah pred anonimnostjo in poslabšano preskrbo. Pred obtoževanjem »Ossijev« je posvarila tudi vladna pooblaščenka za nove nemške dežele Iris Gleicke, ki je dejala, da je že večkrat posvarila pred »skrajnodesnimi populističnimi tendencami« na vzhodu države, a te obstajajo tudi na zahodu.
Rekorderka Saška
Alternativa za Nemčijo je v deželah nekdanje Zahodne Nemčije v povprečju vendarle prejela manj kot 10 odstotkov glasov, na ozemlju nekdanje komunistične Nemške demokratične republike pa skoraj 22, če pustimo ob strani med hladno vojno razdeljeno prestolnico Berlin, ki se po teh statistikah tudi kot celota bolj približuje zahodu. S 27 odstotki glasov je rekorderka Saška, v kateri so prav tako nastala sodobna nemška nacionalistična gibanja, kot sta AfD in Pegida, združenje »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda«. To se je zgodilo še pred gigantskim navalom beguncev, ki je z migrantskim kriminalom in terorizmom prestrašil številne na zahodu države, na vzhodu pa potrdil stare strahove.
Kanclerka ima vsekakor prav, ko pravi, da se leto 2015 ne sme več ponoviti, a v novih nemških deželah že prej ni bilo veliko tujcev in jih ni niti zdaj, zlasti ne v primerjavi z zahodnimi deželami, ki so jih veliko sprejele že med znamenitim »gastarbajterskim« valom iz petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja. Tudi Vzhodna Nemčija je poznala »goste« iz drugih držav komunističnega bloka in na Saškem še zdaj živi veliko Rusov in Vietnamcev, a celo s tistimi, ki so prispeli do konca leta 2015, obsegajo manj kot 4 odstotke 4-milijonskega prebivalstva. V Nemčiji je ljudi s tujim državljanstvom več kot 10 odstotkov in veliko tudi takšnih, ki so prevzeli nemško državljanstvo.
Voditelja stranke AfD Alice Weidel in Alexander Gauland. Foto: AFP
Ob obletnici združitve takšna razmišljanja niso posebej privlačna, toda vodilni politiki s pometanjem problema sovraštva do tujcev pod preprogo vzhodnim deželam ne bodo naredili usluge. Še pred AfD je te pretresal porast pogosto nasilnega neonacizma, ki kaže, da se v Nemški demokratični republiki nikoli niso iskreno soočili z nacistično dediščino, tako kot so to naredili v neštetih domovih Zahodne Nemčije. Težave po združitvi so še poslabšale položaj, saj liberalni ekonomisti tudi izenačitvi vrednosti zahodne in vzhodne marke pripisujejo odpravo konkurenčnih prednosti cenejše delovne sile. Vzhodni Nemci so se morali odpraviti s trebuhom za kruhom na zahod, ali bolje rečeno vzhodne Nemke, saj so se v veliki meri izseljevale ženske. Za njimi so ostali »jezni vzhodnonemški moški«, ki zdaj volijo AfD, kot verjamejo nekateri sociologi.
»Poraženci nemške združitve« so se morali po dvigu železne zavese soočiti še z ambiciozno in cenejšo delovno silo iz Poljske in drugih vzhodnoevropskih sosed. Ker je Nemčija izkoristila odlog za njihovo zaposlovanje, druge dežele niso tako čutile konkurence, obmejne, med katere sodi vrsta vzhodnonemških dežel, pa so jo. Zaradi velikodušne obnove z zahodnim denarjem so bile dolgo videti veliko lepše od vzhodnoevropskih sosed, a so bile manj optimistične.
Vzhodnonemška jeza
Zdaj se med nemškim vzhodom in zahodom počasi, pa čeprav neenakomerno, vendarle zmanjšujejo tudi razlike v bogastvu, a se vzhodnonemška jeza krepi celo tam, kjer gre ljudem relativno dobro. Domovina AfD in Pegide Saška je lani z 2,7 odstotka rasla hitreje od vseh drugih vzhodnonemških dežel ter od številnih zahodnih delov države, prav tako predlanskim in leto pred tem. Jeze ni več le v manj razvitih predelih, ampak tudi v cvetoči prestolnici Dresden, zato je ni mogoče pripisati le gospodarstvu, ampak bi se morala vsa Nemčija soočiti z usedlinami totalitarnih ideologij na svojem vzhodu, v primeru Dresdna pa še z odprtimi povojnimi ranami, saj so veličastno prestolnico saških knezov in kraljev ob koncu druge svetovne vojne zavezniki zbombardirali do še večje neprezpoznavnosti kot številna druga nemška mesta.
Nacionalistična rekorderka Saška bo morala tudi priznati, da so v nekdanji industrijski sili na stičišču germanskega in slovanskega sveta že v 19. stoletju cvetela gibanja proti »vzhodnojudovski nevarnosti«, Poljaki in celo pred prišleki z Balkana, ter še bolj v času nacizma.
