»Zdaj moramo Sirizi ves čas gledati pod prste«

V Grčiji se nedvomno začenja novo obdobje, ali, kot pravijo, prave bitke se šele začenjajo.

Objavljeno
30. januar 2015 19.48
Boštjan Videmšek, poročevalec
Boštjan Videmšek, poročevalec
Atene – Volilna zmaga levičarske Sirize in njeno hitro oblikovanje nove vlade v progresivnem delu grške družbe nista sprožila nikakršne evforija. Pričakovanja so resda visoka, a Grki se lastne realnosti dobro zavedajo. V to jih je prisililo pet let uničujočega varčevanja, ki je celostno spremenilo grško družbo.

V sredo zvečer sva z atensko prijateljico sedela na trgu Sintagma pred helenskim parlamentom. Od nedeljskih predčasnih parlamentarnih volitev, ki so z zmago levičarske Sirize zrušile neoliberalno in večkrat zelo nasilno vladavino Nove demokracije, ki v zadnjih letih nikoli ni bila nič več kot le absolutno poslušna podizvajalka trojke (Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija), so minili trije dnevi, moji številni grški prijatelji in znanci pa še niso mogli dojeti, da se je zgodilo tisto, za kar so se ves čas borili, si prizadevali; tisto, kar so si želeli.

V Grčiji vlada podobno vzdušje kot po koncu vojne. Kot po koncu diktature. Sprostilo se je ogromno pozitivne energije, ki je prežeta z upanjem, a »varovalka« pred morebitnim razočaranjem ostaja vključena. Zgodovina je najboljša učiteljica. In zgodovina (oblastniške) levice je zgodovina – razočaranj. Velikih razočaranj.

Strah je poražen

»Sploh ne morem verjeti, da se je ta mora končala oziroma, da se je res končala. Nocoj se bom lahko vrnila domov, ne da bi mi bilo treba izbirati najbolj osvetljene ulice in se izogibati policistom. Upam, da je strah dokončno poražen,« je med opazovanjem skejterjev in uličnih psov, ki so v zadnjih letih aktivno sodelovali v protestih, na glas razmišljala prijateljica. Skupaj sva ugotovila, da je prvo, kar je na atenskih ulicah mogoče opaziti po padcu Samarasove vlade, takojšnji padec ulične geografije diktature, ki so jo s svojo vseprisotnostjo v zadnjih šestih zarisale različne enote grške policije, sicer trdno volilno jedro skrajne desnice.

Tudi zato se – samo od sebe – postavlja vprašanje, kako se bo policija vedla pod vodstvom Sirize, katere številni člani, tudi najbolj vidni, so bili v zadnjih letih na protestih večkrat žrtev policijskega nasilja. To je, tako kot prekoračitve pooblastil, postalo tako rekoč samoumevno. Prvo »priložnost«, da policija pokaže svojo novi (stari?) obraz, bo že v nedeljo, ko bodo pred parlamentom imeli svoj shod grški neonacisti iz vrst Zlate zore, vzporedno pa bo potekalo tudi protifašistično zborovanje. Nikakor namreč ne bi smeli dopustiti, da neonacisti zasedejo tako ključen javen prostor, kot je območje pred parlamentom in trg Sintagma, ki ima v grški zavesti močan simbolni pomen.

»Prave bitke se šele začenjajo. Zdaj moramo Sirizi ves čas gledati pod prste. Niti za sekundo se ne smemo sprostiti. Dejansko začenjamo z obnovo države – to še zdaleč ni le odgovornost nove vlade, ampak vseh nas, ki smo si v zadnjih letih tako trdo prizadevali za spremembe,« mi je v anarhistični atenski četrti Eksharija dejal Vasilis Matiudakis, 42-letni fotograf, ki je bil v zadnjih letih večkrat žrtev policijskega nasilja. Vse od decembra 2008, ko je policist hladnokrvno ubil 16-letnega mladeniča, in so v grški prestolnici izbruhnili prvi množični ulični protesti, je bil Vasilis na ulicah, kjer je, kot pravi, v živo dokumentiral zgodovino in, predvsem, policijsko nasilje. Večkrat so ga aretirali in pretepli. Uničili so mu opremo. Vse do nedelje pozno zvečer, ko je dokončno postalo jasno, da se obdobje nasilja, poniževanja in opustošenja – vsaj začasno? – končuje, je vidno izčrpani fotograf živel v stanju neprestanega stresa. Najprej je s skupino sodelavcev izgubil službo pri največjem grškem časopisu Nea. Pravi, da izključno in samo zaradi političnih razlogov. Potem je začelo strmo upadati število naročil za njegove reporterske in umetniške projekte. Oblasti so mu skupaj s krizo zaprle vrata. Ostal je, kako zares tipično atenska zgodba zadnjih nekaj let, sam v lastniškem stanovanju, za katerega kar naenkrat ni mogel več plačevati ne posojila ne položnic. A še vedno je hodil na vse proteste in jih dokumentiral. Sproti je dokumentiral tudi krizo in bil je prvi, ki je podobe posledice krize tudi razstavil. Kljub temu, da je garal kot žival, je zapadel v začaran krog revščine. Pot je šla navzdol. Ni vedel, kaj naj stori. Vedel je le, da se ne sme predati in da mora nadaljevati tako z družbenim aktivizmom kot z delom.

Obnova države in družbe

»Depresija je luksuz srednjega razreda. Je privilegij tistih, ki so jo lahko privoščijo. Če se boriš za preživetje, za obupovanje ni časa. Tako preprosto je to,« je v zakajenem lokalu nadaljeval fotograf, sicer avtor fotografije Aleksisa Ciprasa, ki je obeležila grško predvolilno kampanjo. V tej po Vasilisovih besedah poraza ni doživela le desnica, temveč tudi tradicionalen »vampirizem« grške levice, ki je desetletja izsesavala sama sebe in si sproti uničevala tako substanco kot verodostojnost.

»Kako se počutim? Kaj se je spremenilo, me sprašuješ. Predvsem lahko po dolgih letih diham za odprtimi pljuči. Ni me več strah. Nič več se ne oziram za svoj hrbet, če mi kdo sledi, pa čeprav bo dolgo trajalo, da se bom znebil vseh zoprnih, a nujnih navad in 'tikov', ki sem jih razvil v zadnjih letih. Diham! Diham!« je shujšani Vasilis veselo zakrilil z rokami. »Poglej, vse okoli naju so stari, okoreli anarhisti. Moja banda. Čisto vsi so glasovali za Sirizo, čeprav so ves čas govorili, da tega ne bi naredili nikoli. Tako daleč je šlo vse skupaj. Siriza je bila naše zadnje upanje, naša zadnja izbira. Glasovali smo proti strahu. Proti nasilju. Proti sovraštvu. Proti žalitvam. Proti tatovom. Glasovali smo za dostojanstvo. Za upanje. Za novo življenje. Za svobodo. Drug za drugega. Zase. In za skupnost. Kot državljan hočem – tukaj in zdaj – prevzeti odgovornost in naloge. Ne smemo se naslanjati na obljube in čakati, da bo kdo kaj naredil za nas ali namesto nas,« si je fotograf, ki prihaja z malega kamnitega otoka južno od Krete, privoščil skoraj krajši govor. Vasilis je med drugim aktiven tudi v organizaciji SOS Halkidiki, ki se bori proti kanadskemu podjetju Eldorado, ki mu je nekdanja grška vlada v poskusu popolne razprodaje države – in narave – omogočila brutalno uničevanje in zastrupljanje enega najlepših delov Grčije, kjer Kanadčani pripravljajo »teren« za izkopavanje zlata.

Podobno kot Vasilis razmišlja večina grških znancev in prijateljev. Nihče se ni prepustil evforiji. Tudi zato je bilo nedeljsko povolilno slavje tako umirjeno in dostojanstveno; tudi zato v sicer rekordno hitro vnetljivi Grčiji ni čutiti nikakršne želje po revanšizmu.

Prav nasprotno.