Tiskane izdaje
Povsem pozabljena in pod debelo evropsko birokratsko preprogo pometena tragedija beguncev v Grčiji se je v zadnjih dveh mesecih še bolj zaostrila. Število beguncev, ki iz Turčije prihajajo na grške egejske otoke, kjer že tako vladajo izjemno slabe razmere, je največje po zaprtju balkanske begunske poti in sklenitvi evropsko-turškega dogovora lani spomladi.
V zadnjih mesecih se je število beguncev in migrantov, ki s turških obal prihajajo na grške otoke, opazno povečalo. Septembra je v Grčijo prispelo 4886 ljudi na begu – največ po marcu 2016, ko se je vzporedno s sprejetjem evropsko-turškega begunskega dogovora, s katerim je Bruselj Ankari za šest milijard evrov dobesedno prodal usode stotisočih beguncev in migrantov, zaprla tako imenovana balkanska begunska pot.
Vroče točke = koncentracijska taborišča
Razlogov za ponovno povečanje prečenja ožin med turško obalo in grškimi otoki je več. Poleg opazno manj aktivne turške obalne straže in vse slabših pogojev, v katerih v Turčiji biva več kot dva milijona sirskih beguncev, je treba omeniti še ofenzivo proti samooklicani Islamski državi v Iraku in Siriji, ki je z domov pregnala več sto tisoč ljudi.
Na grških otokih – predvsem to velja za Samos, Lezbos in Hios – begunci živijo v grozljivih razmerah. Tako imenovane vroče točke (»hotspots«), dejansko pa koncentracijska taborišča, so brez izjeme prenapolnjena. V vroči točki Vathy na Samosu, kjer je uradno prostora za 700 ljudi, je trenutno v nečloveških razmerah nastanjenih okoli 3000 beguncev in migrantov. Okoli 400 jih živi v bližnjem gozdu. V zloglasnem taborišču Moria na Lesbosu, kjer je pred dnevi umrla petletna sirska deklica, životari 1500 ljudi več, kot jih je bilo uradno predvidenih. Kaos na otokih vpliva tudi na odnos lokalnega prebivalstva do beguncev in migrantov – ta je iz dneva v dan slabši. Povečuje se število napadov in neonacističnih izpadov. Predvsem na Hiosu in Samosu.
Več tisoč ljudi je na egejskih otokih brez kakršne koli možnosti premika naprej proti Atenam in kasneje proti srednji in severni Evropi ujetih že dvanajst in več mesecev. V taboriščih ni dovolj hrane. Infrastruktura je slaba. Odnosi med globoko travmatiziranimi prebivalci prav tako. Azilni postopki potekajo boleče počasi – ali pa sploh ne. Mogoče je reči, da se je azilni sistem zlomil. Potem ko je grška država po direktivi iz Bruslja aprila začela izganjati nevladne organizacije in sama prevzemati naloge, za katere niti približno ni usposobljena, so se razmere izjemno poslabšale. Marsikje je zavladal hud kaos. Največjo ceno so seveda – spet – plačali od sveta odrezani begunci in migranti. Teh je v Grčiji trenutno okoli 60.000.
Hude težave z duševnim zdravjem, samomori, samopoškodovanje
»Dramatično je. Zdaj na otoke prihajajo najbolj ranljivi ljudje. Iz Sirije in Iraka pred nasiljem bežijo celotne družine. V zadnjih mesecih smo na naših klinikah srečali več ljudi, ki so bili žrtve nasilja, mučenja ali posilstva, kot kadar koli prej,« pravi Elias Pavlopulus, vodja odprave Zdravnikov brez meja (MSF) v Grčiji. MSF tudi opozarja, da med begunci in migranti v taboriščih zaradi grozljivih pogojev bivanja in absolutno brezizhodne situacije vladajo urgentne težave z duševnim zdravjem. Te so v strmem porastu. Prav tako strmo narašča število samomorov in primerov samopoškodovanja. Na Lezbosu celo za petdeset odstotkov.
»Vsak dan oskrbujemo ljudi, ki pravijo, da bi raje umrli v svoji domovini, kot bili še naprej ujeti na otokih,« pravi Jayne Grimes, ki na Samosu, kjer trenutno vladajo najslabše razmere, pri MSF vodi aktivnosti, povezane z duševnim zdravjem. »Zaradi 'geografskih omejitev' so številni najbolj ranljivi begunci, tudi tisti, ki trpijo za sindromom posttravmatskega stresa, tisti, ki so bili žrtve mučenja ali posilstva ter nosečnice na odobritev prošnje za azil prisiljeni več mesecev čakati v prenapolnjenih in slabo opremljenih 'vročih točkah' – velikokrat celo v šotorih,« zgroženo opozarja Elinor Raikes, regionalna direktorica International Rescue Committee za Evropo in Severno Afriko.
Zelo podobno sporočajo iz organizacije Save the Children. »Počasen azilni proces povzroča, da so ljudje na otokih ujeti za nedoločen čas. Družine z otroki morajo živeti v improviziranih bivališčih z malo vode, slabo higieno in neprimernimi stranišči,« so zapisali v svojem zadnjem poročilu iz Grčije. Med vsemi ljudmi na begu, ki so ujeti na grških otokih, je kar štirideset odstotkov otrok.
Neizpolnjene kvote
Okoli 75 odstotkov vseh beguncev in migrantov je v Evropsko unijo v letošnjem letu sicer prispelo po tako imenovani osrednji sredozemski poti, ki prek Sahela in Libije ter Sredozemskega morja vodi do italijanskih otokov (Lampedusa, Sicilija). Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je do 8. oktobra letos v Evropsko unijo prišlo 140.538 beguncev in migrantov – število je za 26 odstotkov manjše kot lani ob takem času. 2754 ljudi je na poti umrlo – utonili so v Sredozemskem morju, velikem in neoznačenem množičnem grobišču. Evropska unija se je septembra 2015 zavezala, da bo večinoma iz Grčije in Italije v osemindvajset držav članic v okviru tako imenovanega relokacijskega programa preselila 160.000 prosilcev za azil. Toda v dveh letih je bilo preseljenih le 29.000 beguncev. Manj kot petina obljubljene številke. Niti ena sama članica EU ni izpolnila predvidene kvote.
