»Čeprav sem januarja volil za Sirizo, sem v nedeljo na referendumu glasoval za dogovor s posojilodajalci. Za to sem se odločil, ker je Aleksis Cipras v dneh pred referendumom govoril izključno o delavcih v javnih službah in upokojencih, vse drugo pa je izobčil. Kot da ne bi bili del Grčije. Obstaja demokracija in obstaja demokracija 'mojih'. Aleksis se je očitno odločil za zadnjo,« je včeraj v vročem atenskem popoldnevu razmišljal grški novinarski kolega in politični analitik Janis Seferiadis, ki Sirizi že od prvega dne vladanja natančno gleda pod prste. Tisto, kar je opazil, ga plaši.
»Siriza se vede kot stari Pasok, le da nima denarja. Kjer koli se je dalo, so nastavili svoje ljudi, v njihovih javnih nastopih pa prevladuje vse bolj nacionalističen diskurz. To me kot humanista globoko moti. Delujejo izključujoče. Tudi referendum ni bil dobra ideja, saj so se nacionalistične strasti in miti o ponosnih in neupogljivih Grkih še dodatno razgreli. To je nevarno − ta igra je posredno pisana na kožo neonacistom iz vrst Zlate zore, ki potuhnjeno čakajo na svojo priložnost. Ne smemo si dovoliti, da bi potonili. Vse, kar je narobe z našo družbo in državo, tega je zelo veliko, bi potem priplavalo na površje,« je nadaljeval 36-letni Janis, ki se sicer ukvarja z zunanjo politiko, a je Grčija zdaj že tako dolgo glavna zunanjepolitična zgodba, da tudi sam več ne loči najbolje med lokalnimi in globalnim. Referendum je že preteklost, pravi. Bil je politična iluzija. Zato se ljudje niso mogli iskreno veseliti večinskih glasov za όχι, to je za ne. Že v ponedeljek zjutraj je bila Grčija po njegovih besedah v nekakšnem suspenzu. »Bilo je tako,« pravi, »kot bi v zadnji minuti dosegli gol in ga slavili, potem pa bi nam ga razveljavili zaradi nedovoljenega položaja.«
Cipras v »ofsajdu«
»Moj da je bil veliki ne vsemu skupaj, pa kolikor nekonsistentno to zveni. Prijatelji mi pravijo, da sem izdajalec in neoliberalec, kar je popolna neumnost. Moj da ni bil da obstoječi evropski politiki in uničujočemu varčevanju, bil je da za nadaljevanje pogajanj in za čim bolj enotno Grčijo. Nenadoma je takšno stališče postalo .... hm, alternativno,« se je zasmejal Janis, ki je v torek z velikim zanimanjem spremljal dogajanje v evropskem parlamentu. Ciprasov nastop je videl kot državniški. To mu je vlilo nekaj upanja, da bo v nedeljo v Bruslju vendarle sklenjen dogovor med Atenami in trojko posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad). Čas je, pravi, da se Grčija premakne z mrtve točke.
»Zdaj se mora Cipras odločiti med svojo stranko ali svojo državo. Nikakršnega cincanja si ne sme privoščiti. Če se bo odločil za reforme, bo seveda sprejel večji del tega, kar je 61,3 odstotka Grkov na nedeljskem referendumu zavrnilo. Hkrati je lahko tako junak kot bedak in tega se po mojem mnenju dobro zaveda. Ne sme podleči lastnemu egu. Zelo pomembno je tudi, kaj se v teh dneh dogaja znotraj Sirize, kjer niti slučajno niso pričakovali tako močne referendumske podpore,« je nadaljeval sogovornik, ki se kot dolgoletni levičar − paradoksalno − zavzema za reforme, saj se bo dolžniški krog v primeru dogovora spet zavrtel in čez nekaj let postregel s ponovljenim scenarijem.
»Cipras ima tako močan mandat ljudstva, da si lahko privošči tudi najbolj tvegane poteze. A ne gre za tveganje, gre za politično modrost in vodstvene sposobnosti. Najbolj tvegana poteza zanj v tem trenutku je, da se odloči za dogovor z Evropsko unijo in naredi vse, da Grčija ostane v območju evra. Tako bo izgubil velik del svojih volivcev, a rešil državo.
Najlažje je, ne glede na posledice, preprosto odkorakati iz dvorane in reči, da so za vse krivi drugi in da nas nočejo poslušati. Tega v Strasbourgu ni rekel in ne naredil. To je bil dober korak. Če bi Cipras v sredo to storil, bi kratkoročno postal heroj, dolgoročno pa bi potopil državo. Zgodovina meri čas drugače od medijev in ljudi, ki so ti naklonjeni. Od njegove odločitve bo odvisno, ali bomo pretrgali z zgodovino in presegli lastne klišeje in stereotipe. V času, ko o vsem odloča ekonomija, se ni pametno boriti le z všečno in predvidljivo retoriko. Drugi strani je vse jasno. In to vnaprej,« je politični analitik Janis Seferiadis v globoki senci pod Akropolo nadaljeval s svojim »alternativnim« razmišljanjem.