»Železna« brigada za Natovo vzhodno krilo

V Bremerhavnu se je začel največji premik ameriških sil v Evropi po koncu hladne vojne.

Thu, 12.01.2017, 10:00

Po poročanju nemških medijev (FAZ) so v severnomorskem pristanišču Bremerhaven minuli konec tedna začeli raztovarjati prvo izmed treh ameriških tovornih ladij, ki bodo v Evropo pripeljale vso vojaško opremo za tako imenovano »železno« brigado 4. ameriške pehotne divizije, ki bo v prihodnjih tednih s približno 4000 vojaki nameščena na Poljskem.

Ameriški vojaki in vsa potrebna težka oborožitev se bodo najprej zbrali na severu Nemčije, potem pa bo sledil kopenski premik brigade na Poljsko, kjer naj bi bila nameščena v skladu z dogovori o krepitvi vzhodnega krila Nata, sprejetimi zaradi ukrajinske krize in domnevne ruske nevarnosti. Vojaška operacija, poimenovana »Atlantic Resolve«, bo največji premik ameriških vojaških sil v Evropi po koncu hladne vojne.

Brandenburški deželni ministrski predsednik Dietmar Woidke (SPD) je po poročanju frankfurtskega dnevnika ob začetku operacije izrazil zaskrbljenost, kajti dneve in tedne po cestah s severnomorske obale skozi Brandenburg proti Poljski valeče se kolone ameriških tankov, tovornjakov, topništva in ostalega težkega orožja po njegovem nikakor ne bodo prispevale k umiritvi napetosti. Da tako premeščanje ameriških vojaških enot in težke oborožitve Evropo »brez potrebe vodi v novo eskalacijsko spiralo z Rusijo«, so prepričani tudi v brandenburški socialdemokratsko-levi koaliciji, ki jo vodi Woidke, tovrstnemu oboroževanju in premeščanju enot pa nasprotujejo tudi nekatere poslanske skupine v nemškem zveznem parlamentu. Odhajajoči socialdemokratski zunanji minister in bodoči nemški zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier je že večkrat poudaril, da bi bil dialog veliko boljši, a ga je predvsem zaradi hude zaskrbljenosti treh manjših baltskih članic in vztrajanja velike Poljske, ki ves čas poudarja »rusko nevarnost«, očitno nemogoče vzpostaviti.

Nato vztraja pri grožnjah

Po prepričanju namestnika poveljnika ameriških kopenskih sil za Evropo Timothyja McGuireja je tokratni premik ameriške pehotne brigade povsem logičen, saj gre za »nesporen dokaz obljubljenega angažiranja ameriških sil za stabilizacijo miru v Evropi«. Bela hiša je namreč že lani napovedala, da bo v Evropo dolgoročno napotila dodatno bojno brigado, kar je predvsem Poljski, deloma pa tudi Estoniji, Litvi in Latviji obljubil odhajajoči ameriški predsednik Barack Obama. V vseh najbolj izpostavljenih vzhodnoevropskih članicah Nata take besede seveda zelo radi slišijo, še raje pa vidijo prihajajoče kolone ameriških vojakov. Ne le zaradi »zgodovinskega strahu« pred agresivno veliko sosedo, ki ga je obudila ukrajinska kriza, ampak tudi zaradi nekaterih »čudnih« izjav, ki jih je na račun bodoče, nič več brezpogojne ameriške podpore vsem zaveznicam v Natu med predvolilno kampanjo dajal novi ameriški predsednik Donald Trump.

Kolone ameriških oklepnih vozil, topov in ostale težke pehotne oborožitve, ki se bodo v prihodnjih tednih in mesecih s severa Nemčije vile proti Poljski, so po zatrjevanju ta trenutek še vedno vladajoče Obamove administracije sestavni del veliko večje in že pred tem ameriškim premikom določene strategije Nata. Zavezništvo se je namreč lani poleti med vrhom v Varšavi jasno, čeprav ne brez sporov, dogovorilo, da bo Nato v baltskih državah in na Poljskem letos namestil štiri multilateralne bojne enote, vsako s približno tisoč vojaki. Nemci so kljub pomislekom zunanjega ministra Steinmeierja takrat privolili, da bodo v ta okvir prispevali brigado s približno 500 vojaki, ki bo nameščena v Litvi, severno od tako imenovanega »suwalkijskega koridorja«, ki Rusijo preko Belorusije povezuje s kaliningrajsko enklavo in predstavlja za Nato najbolj kritično točko pri morebitni obrambi treh manjših baltskih držav.

Relativiranje ruske nevarnosti

Pomisleke, ali ne gre za nepotrebno kopičenje orožja, ki v marsičem že spominja na »konkretne priprave na vojno«, kot pravijo nekateri levičarski evropski poslanci, je slišati tudi iz evropskega parlamenta, vendar se dogovorjeno oboroževanje vzhodnoevropskih članic Nata kljub temu nadaljuje. V Bremerhaven prihajajoča ameriška 4. brigada, ki bo na Poljskem dejansko nameščena za stalno, čeprav jo bodo zaradi ameriško-ruskega dogovora o prepovedi stalnega nameščanja enot na območju nekdanjega varšavskega pakta vsako leto umaknili in takoj spet zamenjali z novim kontingentom, pomeni celo dodatnih štiri tisoč vojakov k tistim, ki jih je Nato s svojimi mobilnimi multilateralnimi enotam med vrhom v Varšavi že obljubil vzhodni Evropi. Med nasprotniki tovrstnega rožljanja z orožjem in zaostrovanja odnosov z Rusijo to sproža dodatno nejevoljo, čeprav po pisanju FAZ pri dodatni ameriški brigadi v bistvu ne gre za skupno akcijo Nata ampak za bilateralni dogovor dveh članic zavezništva, Poljske in ZDA.

V Natu vse očitke o pretiranem oboroževanju vzhodnoevropskih članic uradno zavračajo. Po besedah generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga gre za »umirjeno in defenzivno« ravnanje, ki je namenjeno izključno varovanju miru, in ki naj bi z »omejeno multinacionalno prisotnostjo vojaških sil pokazalo predvsem pripravljenost na skupno obrambo in medsebojno zaščito«. Stoltenberg je hkrati prepričan, da z ruske strani vzhodnoevropskim članicam Nata ne grozi nobena neposredna vojaška nevarnost«, česar vzhodnoevropejke najbrž ne slišijo prav rade. Poudarja tudi, da vse sedanje reakcije Nata nikakor niso prenapihnjene, kajti navsezadnje gre »le za premike nekaj tisoč vojakov v primerjavi z desettisoči ruskih«.

Prijavi sovražni govor