Želimo na varno, kjer ne bodo padale bombe

Mitilini – Po dveh dneh ­viharnega vremena so predvčerajšnjim­ in včeraj na severu­ Lezbosa­, po ledeno mrzli plovbi­ iz bližnje­ Turčije, ponovno pristajali­ gumijasti čolni­ z ­begunci. Na Lezbosu sta jih ­pričakala sneg in blato. Ter ­novice o zaostrovanju evropske (proti)begunske politike.

Sredi Mediterana je pasje mrzlo, bližnje planine je v ponedeljek pobelil sneg in beguncem dodatno zagrenil sicer iz dneva v dan težjo in manj odrešilno pot proti Evropi. V begunskem taborišču Moria poleg glavnega otoškega registracijskega centra so včeraj zjutraj ljudje šklepetali z zobmi, dva begunca sta umrla zaradi podhladitve.

Zaviti v modre odeje in zlate folije so begunci tresoč čakali na skodelico vročega čaja, ki so jim ga delili prostovoljci. Otroci so se stiskali drug k drugemu. Ženske so se zavijale v šale in rute. Moški so iskali informacije o nadaljevanju poti. Razočarani so ugotovili, da bo zaradi stavke ladijskega osebja naslednji trajekt proti Pireju odplul šele jutri zvečer in bodo zategadelj morali naslednji dve noči preživeti v šotorih. Gledali so v mobilne telefone in spreminjali svoje načrte. V prvi – in nikakor zadnji – zid so se zaleteli že takoj po vstopu v Evropsko unijo, katere vrata se hitro in nepovratno zapirajo.

Držali so se skupaj in bolj malo govorili

»Zebe nas … Koliko časa bomo tukaj? Je res, da je Nemčija že zaprla meje za begunce?« me je vprašal gospod Said iz okolice Alepa. Skupaj z ženo, šestimi sinovi in tremi hčerami je priplul na Lezbos včeraj v zgodnjih jutranjih urah. Držali so se skupaj in, zmrznjeni, bolj malo govorili. Pot od turške obale je trajala dve uri in pol. Večjih težav – razen mraza – ni bilo, je povedal Said. Na prečenje ožine med Turčijo in Grčijo so čakali devet dni. Denar za potovanje proti Evropi so si izposodili od sorodnikov. Za zdaj ne vedo, kako ga bodo vrnili. »Bežimo za življenje. Upali smo, da bomo lahko ostali v Siriji, a to ni bilo mogoče. Vsak dan je huje. Moral sem zaščititi otroke,« je povedal možakar udrtih lic in odsotnega pogleda. Za razliko od drugih beguncev, ki si še vedno želijo priti do Nemčije in Švedske, je Saidu vseeno, kje se bo končal njegov beg iz vojne: »Želimo na varno. Nekam, kjer ne bodo vsak dan ­padale bombe.«

Okoli njegove družine se je zbralo več prostovoljcev, ki na otoku skupaj z nevladnimi organizacijami z vsega sveta opravljajo delo držav(e) in Evropske unije ter praktično v celoti oskrbujejo izčrpane in travmatizirane ljudi. Po neuradnih podatkih je na Lezbosu trenutno prisotnih 81 nevladnih organizacij. Od tega jih je le 30 registriranih pri lokalnih oblasteh, kar na terenu povzroča nemalo zmede. Prostovoljci opravljajo tudi naloge obalne straže in rešujejo ljudi iz mrzlega morja, v katerem se je lani utopilo okoli 350 beguncev. Toliko, da so morali v Mitiliniju poiskati novo lokacijo za pokopališče. Na starem ni bilo več prostora.

»Hvaležen sem vsem, ki so se odzvali našemu pozivu na pomoč. Zelo so nam pomagali, a v zadnjem času je kar nekaj težav, saj je na otok prišlo veliko organizacij in posameznikov, ki se nam niso javili in se niso registrirali. Za vse bi bilo bolje, da bi usklajevali delo in pomoč,« je dejal Spiros Galinos, župan Mitilinija, največjega mesta na otoku.

Vstopna točka v EU

Včeraj do poldneva je v begunsko taborišče prispelo pet avtobusov z begunci, ki so ponoči ali zjutraj pristali na severu otoka, prek katerega je lani vstopilo v Evropsko unijo skoraj 450.000 ljudi. Skoraj polovica vseh, ki so lani iz Turčije pripluli na grške otoke. Še pred kratkim so morali begunci prehoditi 60 kilometrov dolgo pot od severa otoka do registracijskega centra v Morii.

Lezbos, otok z 90.000 prebivalci in šibko humanitarno infrastrukturo, je lani postal ključna begunska – in migrantska – vstopna točka v EU. Ta na otoku skoraj ni prisotna. Razen ladij in osebja Frontexa, evropske agencije za varovanje meja, katere naloge se bodo v prihodnjih mesecih močno okrepile. Evropska unija se je namreč »strateško« lotila reševanja begunskega vprašanja s krepitvijo zunanjih meja, predvsem meje s Turčijo. Del takšne skrajno nehumane »rešitve« je bila tudi nedavna kravja kupčija, s katero je Bruselj za 3 milijarde evrov prenesel odgovornost za begunce in migrante na Ankaro.

***

Vsebine nastajajo v okviru projekta »Svetovljanska Evropa« platforme SLOGA.