Tiskane izdaje
Tam čez bo morda bolje, lepše. Tako upajo nekateri izmed dva tisoč migrantov, kolikor se jih je zateklo v Calais na sever Francije, da bi se zdaj od tam prebili čez Rokavski preliv v Veliko Britanijo. Mogoče se jim bo uspelo skriti na kakšen tovornjak ali trajekt ali pa ne bo nič iz tega.
Potem ko so francoske oblasti pred 13 leti pod Nicolasom Sarkozyjem kot notranjim ministrom uničile zloglasni begunski center Sangatte in so leta 2009 izpraznile še improvizirani »tabor« Džunglo – kjer so povečini prebežniki iz Afrike in Bližnjega vzhoda životarili v nemogočih razmerah in čakajoč na odhod na Otok –, ni moglo nič ustaviti razraščanja novih skvotov in "džungel", vse naokrog po Calaisu in okolici. Zdaj so mestne oblasti odločno zganile in so, kot je zapovedala nova prefektka Pas-de-Calaisa Fabienne Buccio, migrantom, ki so povečini odvisni od človekoljubnih organizacij in dobrote domačinov, odmerile 18 hektarov veliko zemljišče. Močvirnato je in poplavno ter le z enim dostopom za vodo, vendar nekoliko odmaknjeno in zato menda ne zelo "moteče" za lokalno prebivalstvo. Država je medtem odprla še dnevni center Julesa Ferryja, kjer poleg kopalnic in zdravniške ambulante zagotavljajo po en obrok na dan in pomoč pri izpolnjevanju prošnje za azil. Predsednik organizacije France terre d'asile Pierre Henry je nad odločitvijo lokalnih oblasti zgrožen, saj da zavestno gradijo barakarsko naselje, kar ni nič drugega kot znak, »kako še vedno nismo sposobni pravilno dojemati migracij, na sodoben način«. Za dva tisoč ljudi bi morali in bi lahko poskrbeti mnogo primerneje, kot pa da so jih pregnali na parcelo, ki se jo je že prejelo ime »Sangatte brez strehe«.
Portret migranta
Medtem ko mnogi neobčutljivo govorijo o nebodijihtreba prebežnikih, poskušajo pri združenju Secours catholique (Katoliška pomoč) "odgrniti zaveso ignorance" in senzibilizirati javnost s predstavitvijo življenjskih zgodb ljudi, ki so na begu. Kot pravijo v svojem sloganu, se postavljajo blizu tistih, ki so daleč od vsega. Potem ko so od oktobra lani do začetka januarja opravili na terenu 54 pogovorov, so zdaj sklepe objavili v posebnem poročilu. Med približno 2000 prebežniki – ki so, v poprečju stari 27 let, v Calaisu prisiljeni v životarjenje pod šotorskimi ponjavami, med grmovjem in brez osnovnih higienskih pogojev –, so ljudje s konkretnimi imeni, na primer, 32-letni učitelj angleščine Mohamad iz Sirije in 27-letni računovodja Hatim iz Sudana. Skoraj polovico vprašanih so na pot pognali vojni konflikti, drugi so bežali pred diktaturami, pogost razlog za odhod je še rasna ali verska diskriminacija – povečini pač prihajajo iz Sudana, Afganistana, Sirije, Pakistana, Eritreje, Kar 27 odstotkov vprašanih pravi, da so bili doma po pravici ali po krivem označeni za nasprotnike režima. Hatim, denimo, je večkrat javno protestiral proti nepravični porazdelitvi bogastva, zaradi česar so njegovi družini resno in vse pogosteje grozili, medtem ko se je 24-letni študent Aboubakar prav tako iz Sudana na varno v Evropo zatekel potem, ko so mu po življenju stregli zato, ker je albin. Njihova pričevanja potrjujejo, ugotavljajo pri Secours catholique, sprevržene posledice drugega dublinskega sporazuma, hkrati pa so spodnesla tudi mit, da bi »vsi migrantje že v izhodišču hoteli v Veliko Britanijo«. Večina ni imela v mislih Otoka kot obljubljene deleže, ko je zapuščala domovino. Želeli so mir in dostojno človeško obravnavo, šele na poti pa so spoznali, da bi morda res v Britaniji lahko najhitreje pokazali, kaj vse znajo. Drugi bi s takšnim ali drugačnim statusom (prosilec za azil, begunec), že pridobljenim (kje drugje) ali še brez njega, najraje ostali v Franciji oziroma znotraj schengna.
Doma niso bili reveži
Analiza pogovorov je še pokazala, da jih je kar 48 odstotkov doma pripadalo višjemu sloju, okrog petina pa srednjemu. Pahnjeni na družbeno dno, imajo zdaj le še življenje in premnoge travme, drugega skorajda ne; samo 28 odstotkov se jih počuti zdrave. Njihove odisejade, na katere so se povečini iz Libije čez nemirno Sredozemlje podali v povprečju s tri tisoč evri v žepu, so trajale skoraj tisoč dni, »najhitrejšemu« se je uspelo prebiti v Francijo v 56 dneh, nekdo iz Eritreje je prispel po 18 letih oziroma potem, ko je neuspešno begal po več državah: Sudanu, Libiji, Italiji. Nikjer ni bilo dostojnega mesta zanj, kakor ga ni za premnoge.
