»Ženevska konvencija ne velja le za Nemčijo!«

Berlin – »Ženevska konvencija ne velja le za Nemčijo, ampak za vse države Evropske unije,« je prepričana kanclerka Angela Merkel. »Gre za načelo zaščite tistih, ki jo potrebujejo.« S tem krščanskodemokratska voditeljica odgovarja tudi tistim, ki enako kot madžarski premier Viktor Orbán menijo, da so begunci, ki prodirajo čez njegovo državo, nemški problem.

Nemčija sprejema na sto tisoč beguncev s kriznih območij Bližnjega vzhoda, Afrike, Afganistana in od drugod, nešteti državljani nesebično pomagajo z življenjskimi potrebščinami ali uslugami. Učenje jezika, pomoč pri administrativnih opravilih ali organiziranje popoldanskega športa za mlade begunce je le nekaj dejavnosti, pri katerih običajni Nemci pomagajo svoji vladi, ki se je v morda največjem begunskem valu po drugi svetovni vojni tudi bolj izkazala od drugih. Za nastanitev in preskrbo beguncev ter druge programe je ministrstvo za socialo že predvidelo več milijard evrov.

Strahovi novih vzhodnih dežel

Milijon ljudi, ki so med begom v veliki večini rešili le svoja življenja, je velik izziv tudi za osrednjo evropsko gospodarsko velesilo in najnovejša raziskava zavarovalnice R + V kaže, da se kar polovica vprašanih boji družbenih konfliktov, ki jih prinaša takšno priseljevanje. Pri televizijski postaji ARD so te strahove natančneje raziskali in potrdili splošne domneve, da je takšnih strahov in s tem nasprotovanja beguncev veliko več v novih vzhodnih deželah. V zahodnih deželah kar 48 odstotkov ljudi verjame, da je priseljevanje dobro za državo, na vzhodu je takšnih manj kot tretjina.

Tudi zahodne Nemce, ki so po drugi svetovni vojni precej bolj opravili socializacijo z drugimi kulturami, verami in barvami kože, lahko v ponovno razmišljanje o svojih stališčih privede občutek, da nesorazmerno težko breme kriznega priseljevanja v Evropo temelji na njihovih ramenih. »Zakaj tradicionalne priseljeniške države, kot so Velika Britanija, Francija, ZDA, Kanada in Avstralija, zvišujejo svoje zidove, medtem ko Nemčija širi svoje roke?« sprašuje Berthold Kohler iz časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung. »Iz dolgoletnih izkušenj vedo, da priseljevanje ne prinaša le reševanje težav, ampak ustvarja tudi nove probleme.« Tudi Nemčija je že enkrat čisto resno verjela, da lahko natančno usmerja priseljevanje in priseljence pošlje nazaj domov, ko jih gospodarstvo ne potrebuje več. »Max Frisch je dejal, da niso prišli (in ostali) kot delovna sila, ampak kot ljudje, ki so Nemčijo trajno spremenili, in ne vedno na bolje, če si pogledamo vzporedne družbe. Priseljenci ne prinesejo le svojih kuharskih receptov, ampak tudi svoje poglede na svet in konflikte. Celo iz kriznih območij v Nemčijo ne prihajajo le pacifisti in celo nekateri akademiki niso brez verskega fanatizma.«

Odpovedala je integracija

Vsaj pri tako imenovanih vzporednih družbah, s katerimi agresivni priseljenci ponekod v Nemčiji ustrahujejo someščane, Anetta Kahane iz ustanove Amadeua Antonia meni, da je odpovedala integracija. »Imamo partnerske projekte za pomoč pri izstopu iz salafizma, delajo z mladimi, ki so pripravljeni na džihad, in svetujejo staršem,« je povedala tujim dopisnikom v Berlinu. Meni, da pogosto ne gre le za politična prepričanja, ampak za psihološko izpraševanje življenjskih perspektiv, ki jih potem izkoriščajo islamisti. »Ukrepi delujejo, morali pa bi narediti veliko več.«

Anetta Kahane na Madžarskem in v nekaterih drugih postkomunističnih državah vidi podobne simptome nasprotovanja beguncem na nemškem vzhodu. »Komunistična ideja se je ponekod prevesila v idejo nacionalne identitete in predstave o narodu, ki niso zelo svetovljanske. Tam, kjer se je to zgodilo, že v socializmu niso imeli nobenih izkušenj z manjšinami, politika do njih je bila zelo omejujoča.« Madžarski premier ni le Nemčije obtožil, da je sama kriva za težave z begunci, ampak je v intervjuju za Faz posvaril pred eksplozijo po vsej Evropi. »Precej depresivno« se mu zdi, da samo njegova država in morda še Španija hočeta varovati »meje Evrope«, čeprav to »demokratično« zahteva ljudstvo. Zanj je skrb vzbujajoče, »da je v Evropi krščanska kultura le komaj sposobna ohranjati svojo lastno krščansko svetovno ureditev«.

Tudi zaradi takšnih izjav nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande spet pozivata k obvezujočim kvotam za sprejem beguncev v državah EU. Kanclerka je že povedala, da bo treba določanju seveda upoštevati gospodarsko moč in velikost vsake države, njena država pa ima po njenih besedah pri tem vprašanju že številne zaveznike.