Tiskane izdaje
Francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu ni ostalo več veliko časa v Elizeju, a nekaj mesecev vendarle še ima – dovolj, da odpravi madeže, ki jih v Afriki pušča francoska vojska. V obtoku je peticija, v kateri pobudniki pozivajo predsednika, naj se zavzame, da dokazano spolno nasilje nekaterih francoskih vojakov v Srednjeafriški republiki ne bo ostalo nekaznovano.
Še je čas, da Hollande izdela načrt in poskrbi, da bo zločinu sledila kazen; in konča mandat s plemenito potezo.
Informacije o posilstvih francoskih vojakov v Srednjeafriški republiki curljajo v javnost že vsaj dve leti in močneje spet zadnje mesece. Po besedah aktivistov dokumentaristov Nicolasa Bliesa in Stéphana Hueber-Bliesa iz gibanja Zero impunity za Delo so bile žrtve francoskih vojakov v Banguiju tudi otroci – ki so v težkih vojnih in socialnih razmerah prisiljeni v spolnost, neredko v zameno za hrano.
Kot razlagata sogovornika, je peticija rezultat raziskave, kaj vse se je dogajalo med francosko mirovno operacijo Sangaris, ki se je po treh letih končala oktobra lani: med delom na terenu so odkrili nemalo primerov spolnega nasilja in tudi, da »je pot, po kateri bi žrtve sploh lahko spregovorile o tem, kaj se jim je zgodilo, bi prijavile posilstvo, sprožile preiskavo, zbrale dovolj dokazov in dosegle postopek na sodišču, izjemno naporna, kar nemogoča.« Če ni volje, da bi bilo zadoščeno pravici, tudi ni prave smeri – in tako ne kazni za krive. A volje ni, na nobeni ravni. Nasprotno, odgovorni nočejo sodelovati in poskušajo zločine francoskih vojakov prikriti.
Mačizem in spolno nasilje
»S peticijo želimo opozoriti več stvari, med drugim tudi to, da je v francoski vojski močno navzoč mačizem in je zelo razširjena 'kultura' spolnega nasilja,« poudarjata Nicolas in Stéphane. »Takšno mentaliteto kaže spremeniti in zato začeti odprto izobraževati po vojaških šolah o spolnem nasilju in njegovih posledicah. Najprej je pomembna preventiva, a seveda je treba poskrbeti za sankcije in jih povečati. ... Obtoženi vojak mora zdaj, če do sodbe sploh pride, pred redna sodišča tako kot vsak drug državljan. Mi pa trdimo, da je nujna tudi sankcija znotraj same vojske.« Prave so kazni, ki so poučne. Vojaki morajo videti, kaj jih čaka, če naredijo nekaj slabega.
Početje francoske vojske v Srednjeafriški republiki, kakor še razlagata aktivista, ni transparentno. Raziskava na terenu – ki so jo objavili in so v njej predstavljeni konkretni primeri iz Banguija – je pokazala, da vojska pri razkrivanju spolnih zločinov ni pripravljena sodelovati, in enako drži za vojaško policijo. »Nemalo primerov posilstev ostane za vedno nerešenih, saj ni prave volje, da bi vojake razkrili in kaznovali.« Nemoč žrtev – med njimi so povečini ženske, a tudi otroci in moški – je strašna. Mnogi zato nočejo govoriti o tem, kaj se jim je zgodilo. »A bi morali. Mi želimo v njih vzbuditi zaupanje. Zavezali smo se, da bodo zgodbe, ki so nam jih povedali z veliko muke, slišali še drugi ...«
Ne bo vse zaman, ampak bo javnost izvedela za njihovo trpljenje. Ne sme biti zaman – zato so objavili raziskavo in peticijo, pripravljajo tudi dokumentarni film s pričevanji. »Doslej ni hotel nihče poslušati malih glasov iz Afrike, toda avtoritete ne bodo mogle kar v nedogled molčati o zločinih svojih ljudi in jih brisati. ... In nedopustno je tudi, da morajo države – s katerimi se Francija pogodbeno dogovori za vojaško intervencijo, denimo Srednjeafriška republika – pristati na to, da njihovo domače sodstvo nima pristojnosti nad vojaki. Morda je pri organizaciji vsakodnevnega vojaškega dela to še razumljivo, ne pa tudi, ko gre za posilstva.«
»Sodišče, ki ščiti belce«
O natančnem številu žrtev v Srednjeafriški republiki je težko govoriti, pojasnjujeta sogovornika, »a zagotovo je tožb na desetine, nemalo dosjejev je v pisarni državnega tožilca. Pokazati bo moral veliko volje, če bo hotel vztrajati pri preiskovanju. Ne bo lahko, saj prevladuje 'strategija pozabljanja'«. V francoskih inštitucijah – vojski, sodstvu ... – je navzoča od nekdaj. A bi moralo biti drugače, sploh ker je bila operacija Sangaris mirovna misija in je bila prva naloga francoskih vojakov prispevati k miru in stabilizirati območje. »Zdaj se iz Srednjeafriške republike vračamo kot nekdo, ki je povzročil veliko človeške škode, nasilja in jeze. Francozi, kot državljani, tega ne smemo sprejeti. Ne moremo privoliti v tako umazano podobo o sebi.« A za vsem tem institucionalnim prikrivanjem nasilne resnice se, kot še trdita Nicolas in Stéphane, razkriva ideja neokolonializma. »Polna je klišejev, češ kakšni so Afričani: da lažejo, da hočejo samo denar ...« Za vsem tem se odstira zakoreninjeni rasizem.
Francoska politika se za zdaj ni odzvala na peticijo, med tem prevedeno v več jezikov, ne obrambni minister ne predsednik Hollande – ki je zunanjepolitično želel ohraniti status 'gospodarja' vsaj v frankofoni Afriki – ni rekel nič. A verjeti je, da se bo gibanje zmoglo mednarodno krepiti, ne le na Zahodu, ampak tudi med samimi Afričani, in nadejati se je političnih potez. »Smiseln je samo aktivizem, ki vodi do političnih odločitev.« Kot v Franciji je predrugačenje mentalitete nujno prav tako na najvišjih mednarodnih ravneh, k čemur kliče 'nered' v Združenih narodih in nič manj v Mednarodnem kazenskem sodišču.
»ZN so polni parol, kako se je treba bojevati proti spolnemu nasilju, a se vse vedno konča pri ščitenju držav, ki največ prispevajo v proračun. Če ne bi plačevale, ne bi bilo ZN; zato nočejo škandalov in zato molčijo. Kar je strašno. Na mednarodni ravni imamo vse mogoče zakone, s katerimi bi se lahko učinkovito bojevali proti spolnemu nasilju. Obstaja tudi Mednarodno kazensko sodišče, a kaj ko ni sposobno delovati drugače, kot da obsodi le kakšnega malega afriškega generala, nikoli pa ne pritisne na tiste, ki so resnično odgovorni. Afriškim državam se zato upravičeno zdi, da jih imajo za norca. Kako bi se potem lahko čudili, da nekatere, denimo Južna Afrika, izstopajo iz ICC. Občutek imajo, da je bilo Mednarodno kazensko sodišče ustanovljeno za to, da bi ščitilo belce.«
