Žrtev »angela smrti« Mengeleja odpušča krvniku

Berlin – Za 93-letnega »knjigovodjo iz Auschwitza« je proces zaradi sodelovanja pri usmrtitvi tristo tisoč madžarskih Judov zadnja priložnost za moralni obračun z zlom, pri katerem je sodeloval. Oskar Gröning jo bo v nasprotju z mnogimi obtoženci pred njim morda tudi res izkoristil.

»Tega si nisem mogel predstavljati,« je sivolasi starec pred sodiščem odgovoril na vprašanje odvetnika več kot šestdesetih tožnikov, ali si je lahko predstavljal, da bodo Judje živi prišli iz koncentracijskega taborišča. V taborišču Auschwitz-Birkenau na tleh zasedene Poljske in v njegovih podružnicah je po nekaterih ocenah umrl poldrugi milijon ljudi, velika večina Judov, Gröningu pa sodijo le za ubite med majem in julijem leta 1944, ko so se ohranili natančni zapisi o njegovem delu. Iz Madžarske so v tem času pripeljali 425 tisoč Judov in tristo tisoč so jih v veliki večini takoj poslali v plinske celice. Nekaj preživelih je med procesom v spodnjesaškem Lüneburgu sedelo v sodni dvorani, med njimi 86-letni Max Eisen, ki je v Auschwitzu izgubil vso svojo družino. Za slovo od očeta je imel na voljo le nekaj sekund. Oče mu je zabičal, naj, če bo preživel, resnico pove vsemu svetu.

»Zame ni dvoma, da sem moralno sokriv,« je Gröning že na začetku procesa preživele taboriščnike in sorodnike ubitih zaprosil za odpuščanje. Pravi, da sam ni ubil nikogar, zadolžen je bil le za zbiranje dragocenosti in drugih osebnih predmetov taboriščnikov takoj po njihovem prihodu in res ga tudi obtožnica obtožuje gospodarske pomoči nacionalsocialističnemu režimu ter podpiranja sistematičnega ubijanja. Gröning pa je že prej pripovedoval o jokajočem dojenčku, ki ga je kolega esesovec ubil z udarcem ob steno tovornjaka ter ga odvrgel nanj kot na smeti, o krikih ljudi v plinskih celicah, ko so vanje začeli spuščati smrtonosni plin Zyklon-B. Če je nekoč še razlagal, kako so bili za naciste Judje enaki sovražniki kot ruski vojaki, danes pravi, da krike umirajočih sliši dan in noč. »Občutek krivde me ne bo zapustil nikoli, lahko le prosim za odpuščanje in molim za spravo.«

Nešteti sopotniki nacizma so počeli isto kot obtoženi iz Lüneburga, a so do zadnjega zavračali krivdo ali celo odobravali tisto, kar so zagrešili.Gröningova zgodba je presenetljiva zato, ker jo tako odkrito pripoveduje. Mlad, zagnan nacist, katerega oče se je po nemškem porazu v prvi svetovni vojni včlanil v nacionalistične vojaške skupine, je tudi sam samoumevno napredoval po nacistični hierarhični lestvici. V času Hitlerjevega režima je sodeloval pri zažiganju knjig in Jude videl kot človeško podvrsto, po vojni pa je kot knjigovodja deloval v steklarni, prebujati se je začel šele leta 1985, ko mu je znanec iz kluba zbiralcev znamk prinesel knjigo zanikovalca holokavsta.

Nekaj takšnih je ob začetku procesa stalo tudi pred sodiščem v Lüneburgu. A če so neonacisti v uniformah podobnih oblačilih ter s posmehujočimi se obrazi želeli podpreti enako zakrknjenega obtoženca, niso prišli na pravi naslov. Oskar Gröning je na procesu odkrito poročal o sprejemanju množic taboriščnikov, ki so jih pripeljali v vagonih za prevoz živine, o »odpravljanju« prvih prišlekov, da so lahko na vrsto prišli še vsi drugi, konec koncev so lahko v plinskih celicah na dan usmrtili le okrog pet tisoč ljudi. Še posebej so bili zadovoljni, ko so pripeljali madžarske Jude. »Pri razcapanih Poljakih ni bilo mogoče najti nič, za Madžare pa smo vedeli, da imajo veliko slanine.«

Med tistimi, ki so v Auschwitzu izgubili svoje najbližje, je tudi 81-letna Eva Kor iz ameriške Indiane, ki so jo takoj po prihodu odtrgali od matere. Na eni od porumenelih fotografij je to še mogoče videti z eno od dveh drugih sester v naročju, ki sta z očetom vred najverjetneje tudi umrli v plinski celici, Eva in njena sestra dvojčica Miriam sta preživeli, ker si ju je za svoje poskuse na dvojčkih izbral »angel smrti« Josef Mengele.

»Spomnim se le njenih v obupu iztegnjenih rok, ko so jo vlekli stran,« je o svoji materi povedala nekdanja taboriščnica. »Časa ni bilo niti za slovo.« Želi si, da bi Gröninga lahko izprašala o vodenju taboriščne dokumentacije, da bi izvedela, katerim boleznim sta bili s sestro izpostavljeni.

Eva Kor tudi upa, da bo Gröningovo pričevanje zavedene mlade ljudi odvrnilo od neonacizma, pa če bo povedal vse, kar ve, ali ne. »Mogoče je to najboljša stvar, ki jo je naredil v življenju,« je povedala novinarjem.»Ali ni žalostno?« Sama je nacistom že zdavnaj odpustila, a ne zaradi njih, ampak zaradi same sebe. »Tako imam spet oblast nad svojim življenjem,« je povedala. » Veliko ljudi živi z bolečino in besom, a je tako nemogoče preživeti.«