Abe in Putin: okoli otokov, pa na druge teme

Če bi srečanje med japonskim premierjem in ruskim predsednikom ocenili po športno, potem bi bil rezultat 1:1.

Objavljeno
16. december 2016 20.07
JAPAN-RUSSIA-DIPLOMACY
Zorana Baković
Zorana Baković

Že to, da je Putin v Nagatu jedel strupeno ribo fugu, je znak nove ravni zaupanja. Specialiteta »kaiseku« je zanj in Abeja pripravil specializiran kuhar, ki ima posebno licenco za pripravo tovrstne ribe.

Če bi srečanje med japonskim premierjem Šinzom Abejem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ocenili po športno, potem bi bil rezultat 1:1. Prvi dan neuspešen, drugi uspešen. Glede vrnitve otokov nič, toda o skupni »gospodarski dejavnosti« na otokih veliko.

Čeprav led ni bil prebit, pa je dobro podkurjen. Če bosta državi nadaljevali v smeri, ki sta jo nakazala Abe in Putin, ko sta se poslovila tako zadovoljna kot nezadovoljna s tistim, kar sta dosegla v četrtek in petek, potem lahko pričakujemo, da se bo led stopil. Nacionalisti na obeh straneh z rezultatom ne bodo zadovoljni, toda morda je ravno to najboljši znak, da se stvari premikajo v pravo smer.

Prvi dan srečanja je bil posvečen otokom, ki jih Rusija imenuje Južni Kurili, Japonska pa Severna ozemlja. Vendar pa funkcionarji, ki so prisostvovali pogovorom v Abejevem rodnem mestu Nagato, trdijo, da vprašanje suverenosti sploh ni bilo zastavljeno. Natančneje, ruska stran je že vnaprej dala vedeti, da se edino, o čemer se lahko pogovarjajo, tiče dveh malih otokov Šikotan in Habomai, ki tvorita zgolj 7 odstotkov skupnega spornega ozemlja. Vendar pa je tudi to pogojevala z zagotovili uradnega Tokia, da japonsko-ameriški sporazum o varnosti ne bo uporabljen na katerikoli točki terjanega ozemlja.

Že to je dražljiva zahteva, ki pa jo Abe za zdaj ne more sprejeti. Ne samo zato, ker bi se s tem soočil s kritikami nacionalističnih krogov, ki hočejo vse in ne sprejemajo kompromisnih rešitev, ampak tudi zato, ker bi se s tem zastavilo vprašanje izvrševanje varnostnega sporazuma glede otokov Senkaku (oziroma v kitajščini otoki Diaoyu). Ta dokument jih sicer zajema, pa čeprav ZDA nimajo uradnega stališča glede tega, katera stran ima suvereno pravico nad njimi.

Kritiki so obtoževali Abejevo moštvo, da ni pazljiveje bralo znake z ruske strani, ki so dovolj jasno naznanjali, da sporazum glede otokov ni na dosegu rok. Vendar pa se je drugi dan Putinovega obiska ozračje japonsko-ruskih odnosov otoplilo, saj so podpisali 68 sporazumov o dvostranskem gospodarskem in kulturnem sodelovanju.

Med sporazumi o energentih, zdravstvu in ukinjanju viz, je največ pozornosti pritegnilo pismo o nameri med rusko Fundacijo za neposredna vlaganja in japonsko Banko za mednarodno sodelovanje glede ustanovitve eno milijardo dolarjev vrednega sklada, ki je namenjen predvsem japonskim vlaganjem v rusko industrijo.

Povečano gospodarsko sodelovanje pa ne bo in tudi ne more biti uvod v naslednjo fazo pogovorov o otokih. Za zdaj obe strani v njem vidita priložnost za povečanje neodvisnosti od kitajskega trga. Rusiji ni po godu, da so Kitajci končni porabniki njene nafte in plina na Daljnem vzhodu, saj jo je to že pripeljalo v slab pogajalski položaj, ko je šlo za cene energentov. Japonska pa mora tako ali tako rešiti sestavljanko svoje energetske politike. Potem, ko so bile vse jedrske elektrarne zaradi posledic nesreče v Fukušimi leta 2011 pod varnostnim nadzorom ugasnjene, rešuje uvoz iz Rusije več kakor pa samo eno težavo.

Dvostranska trgovina v vrednosti 21 milijard dolarjev v letu 2015 je trenutno na zelo nizki ravni. Odpiranje novega prostora za rast izmenjave je za Japonsko še posebej pomembno zdaj, ko menjava v Beli hiši grozi s prekinitvijo Trans-pacifiškega sporazuma (TTP) in ko Kitajska svoje politične in gospodarske interese prenaša na isto stran.

Ko sta se Abe in Putin v petek pojavila pred novinarji, je bilo najbližje, kar sta si lahko prišla, izjava, s katero sta potrdila, da je »razprava o skupnih gospodarskih aktivnostih na štirih otokih Severnih ozemelj lahko pomemben prvi korak k formalnemu uresničenju mirovnega sporazuma«. Tovrstna razprava se lahko razvije v pogajanja o ribolovu, gojenju rib, turizmu, zdravstveni oskrbi tamkajšnjega prebivalstva in okolju.

Ko je Sovjetska zveza pred koncem druge svetovne vojne okupirala otoke, so iz njih izgnali 17 tisoč Japoncev, ki so se morali izseliti na bližnji otok Hokkaido. V vmesnem času je število Rusov, ki žive na otokih, narasel na nekaj deset tisoč.

Abe je zato v petek povedal, da po svoje pojmuje pravico. Putin pa je rekel, da jo pojmuje po svoje. »Če vsak od naju vztraja na svojem prav, potem problema ne bomo nikoli rešili,« je povedal. »Prizadevati si moramo, da odpremo novo prihodnost japonsko-ruskih odnosov za novo generacijo.«

Putin ni povedal, kako bi bilo možno rešiti problem, vendar pa je prav tako poudaril, da ni potrebno, da so otoki točka spopadanja, ampak »mesto, ki Japonsko in Rusijo združuje«.

Medtem, ko sta se voditelja pripravljala na srečanje v Tokiu, so se pred Abejevim uradom zbrali desničarji z megafoni. Vzklikali so: »Vrni otoke!« ter: »Putin, pojdi domov!« Izkazalo pa se bo še, kako bo izid obiska ruskega predsednika vplival na Abejevo priljubljenost. Slednji je namreč prav odnose z Rusijo, usmerjene k reševanju vprašanja otokov, postavil v samo središče svoje zunanjepolitične strategije.

Uspešnost Putinovega obiska pa bi lahko vseeno merili z bolj realnimi vatli. »Dobil sem vtis, da naši japonski kolegi zdaj bolje razumejo ruske skrbi,« je ruski zunanji minister Sergej Lavrov komentiral del pogovorov, ki so se nanašali na zaskrbljenost Moskve glede postavljanja ameriškega protiraketnega ščita na Daljni vzhod.

Poglobljeno razumevanje, je povedal, smo dosegli tudi glede vprašanja Sirije in Ukrajine. Vendar pa ni navedel podrobnosti glede te nepričakovane bližine. Takšne podrobnosti so bile morda skrite v darilih, ki sta si jih izmenjala Putin in Abe. Ruski predsednik je japonskemu premierju podaril star samovar, izdelan leta 1870 v Tuli.

Abe pa je za svojega gosta pripravil lasersko repliko slike »Prihod Putjatina«. Nanaša se na srečanje med ruskim admiralom Jefimijem Putjatinom in japonskim uradnikom Tošikaro Kavazaja leta 1855, ko sta cesarstvi vzpostavili diplomatske odnose. Sporočilo je povsem jasno. Odnosi med dvema silama so veliko večji od otokov ter veliko daljši od sedmih desetletij, kolikor je ta spor nerešen.