Tiskane izdaje
Intelektualci dežel, kot so Nigerija, Kenija ali Mozambik, po vsej verjetnosti niso seznanjeni z neologizmom Françafrique. A to ni le zato, ker je francoski izum. Françafrique se nanaša na zanimiv politični pojav: neprestano podrejanje navidez suverenih afriških držav (Slonokoščena obala, Senegal in Gabon, če jih naštejemo samo nekaj) s strani njihovega nekdanjega kolonialnega gospodarja – Francije. Ta proces se je začel odvijati sredi 50. let in v začetku 60. let prejšnjega stoletja. Porazi v Indokini in zatem v Alžiriji so Pariz prepričali, da je pametneje kolonijam v podsaharski Afriki podeliti nominalno neodvisnost ter jih ob enem še vedno imeti trdno na povodcu. Postopoma se je upadajoče Francosko cesarstvo spremenilo iz brutalnega nadzornika v odsotnega najemodajalca.
Beseda Françafrique je doživela bizarno usodo. Povezana je s François-Xavierjem Verschavom, lucidnim francoskim intelektualcem, ki je večino svojega življenja posvetil razkrivanju francoskega izničenja neodvisnosti afriških držav s pomočjo umazanih neokolonialnih spletk. Kljub temu, da smo on, Odile Tobner in jaz soavtorji knjige Négrophobie, se osebno nisva nikoli srečala. Verschave je junija 2005 umrl za rakom, zgolj pet dni po izidu knjige. A znano mi je, da so ga elite v njegovi deželi tako zasramovale, da so se premožni intelektualci, medijski morilci in pisuni vseh vetrov v digitalnih medijih pretvarjali, da ne obstaja. To je pripeljalo do tega, da niso nikoli omenjali tvorjenke, ki jo je skoval: Françafrique.
A Verschaveju je bilo večinoma vseeno. Neomajno je naprej razkrival neprijetne resnice ter jasno in glasno zatrjeval, da je Françafrique »najdaljši škandal pete republike«. Verschave ni bil še en zlovoljen intelektualec, ki bi odkrito kritiziral zaroto, ampak je neutrudno prečesaval dokumente. Njegovi brezhibne navedbe so temeljile na dobro dokumentiranih dejstvih in številkah, navedki pa na »zanesljivih virih«. Leta in leta je kos za kosom skrbno razstavljal mehanizme Françafrique. Po eni strani so morali afriški voditelji, ki jih je izbral Pariz, na »razgovor za službo«. Najprej z Jacquesom Foccartom, zaupnim svetovalcem generala de Gaulla za afriške zadeve. Če je bilo prvo preverjanje prepričljivo, so se nato srečali še s samim de Gaullom. Seveda niso nikoli naredili zapisnika o sestanku. Vendar pa tako izbrani afriški predsednik ni bil neumen ali pa zaletav. Zavedal se je, kaj se od njega pričakuje: dobrine svoje dežele mora dati na voljo Franciji in v Združenih narodih redno glasovati po njenih željah. Odkrito povedano, takšen politik ne sme nikoli pozabiti, da ni nič drugega kakor lutka in da mora pred katero koli odločitvijo ali podpisom zakona vzeti v obzir interese tuje države. Na takšen način je Francija od šestdesetih let naprej ohranila svoj status »svetovne sile«, vihteč trohico veljave, ko se počuti bolj neodvisna v odnosu s svojo močno zaveznico Ameriko! Dokler afriški predsednik spoštuje zahteve »gentlemanskega dogovora«, lahko meče svoje politične nasprotnike ostrozobim in lačnim krokodilom v svojem zasebnem ribniku, se okrona za cesarja ter poneverja denar, ki ga naloži na švicarski bančni račun. Vse to lahko počne brez strahu pred grajanjem. Še celo po prstih jih ne bo dobil. Kakorkoli že, dobro naoljeni stroj se giblje zgolj po stranskih kanalih in sumljivih mrežah. Ogromne vsote si razdelijo afriški in francoski voditelji. Gre za denar, ki si ga gospodarstva revnih držav težko privoščijo, da bi ga izgubile. Drži, de Gaulle in Foccart sta bila poštena in sta delovala zgolj kot patriota. Nikoli nista hlepela po neokolonialni zakladnici in od nje nista vzela nič. Toda podobno ne bi mogli reči za njune naslednike. Trije primeri (med neštetimi drugimi primeri) zadostujejo, da povemo bistvo: Bokassovi diamanti, afera ELF in razvpiti škandal Roberta Bourgija. Slednji je francoski odvetnik libanonskega porekla, ki je desetletja deloval kot kurir za izbrane osebnosti Françafrique. Septembra 2011 se je nenadoma odločil, da bo časopisu Journal du dimanche zaupal, kako je iz Abidjana, Libervilla ali Brazzavilla prenašal kovčke, polne milijonov frankov. Odnašal jih je v Elizejsko palačo Jacquesu Chiracu. V intervjuju je k temu še dodal: »Chirac in Dominique de Villepin sta pred mano preštevala denar.« V katerikoli drugi evropski državi bi takšno razkritje povzročilo velik politični pretres. Toda v Franciji se ni zgodilo nič, niti vihar v čajni skodelici.
Vse to brez dvoma dokazuje, da so francoski predsedniki na račun takšnih prevar brezsramno bogateli. Toda Françafrique ima tudi temne strani, kot na primer orgijo političnega nasilja. Resnica je, da se Pariz ne brani eliminirati kogarkoli, ki bi predstavljal oviro. Prav tako po potrebi vojaško posreduje, predvsem ko se ljudski upori preveč razrastejo ali pa neodobren vojaški udar ogrozi oblast ene od njihovih marionet.
Nočem trditi, da francoski državljani podpirajo početje svojih politikov v Afriki. Zavedajo se, da je neokolonialni sistem lahko nepravičen in celo zločinski. Toda prepričani so tudi, da bi bilo stanje v nekdanjih kolonijah brez francoskega vmešavanja veliko slabše. Odkrito povedano, je ponižna tišina frankofonskih afriških intelektualcev glavni razlog za prepričanje francoske javnosti, da s Françafrique ni nič narobe. Verschavejev glavni prispevek je, da je povezal med sabo posamezne dele dogajanj. Nepovezane politične dogodke v Afriki je povezal s tabloidnim »infotainmentom«. Javnosti je pojasnil, kaj in kdo je za vsemi temi dogodki. Njegovo zagrizeno novinarstvo mu je na koncu pomagalo, da je kljub oviram njegovo mnenje prevladalo. Celo do te mere, da se je neologizem, ki ga je skoval, uveljavil v splošnem jeziku. Najbolj jasen znak njegove moralne zmage so njegovi sovražniki (kot na primer Stephen Smith, rasistični pisatelj knjige Négrologie), ki mu dandanes odrekajo avtorstvo izraza. Trdijo, da ga je skoval Houphouët-Boigny. Seveda mlatijo prazno slamo in mečejo kosti strokovnjakom za brezplodne razprave in neskončne medijske trivialnosti. Dejstvo je, da je politik iz Slonokoščene obale hotel poudariti osmozo med Francijo in njenimi nekdanjimi afriškimi kolonijami. Najbolj smešno pa je, da so pisci, ki so desetletja zanikali obstoj Françafrique, takoj po prihodu Nicolasa Sarkozyja na sceno razglasili njeno smrt.
A prav Nicolas Sarkozy je vojski ukazal, da s tanki preženejo izvoljenega predsednika Slonokoščene obale Gbagboja iz njegove palače. Zakaj? Zato ker ga je Pariz osumil, da je vedno bolj uporen. Povsem drugače kot Alassane Dramane Ouattara in Guillaume Soro, ki so jima ga izročili francoski vojaki. Dalje, vse kar je francoska oblast naredila ob začetku tako imenovane arabske pomladi (neslavni uboj Gadafija v Libiji in okupacija Malija) je konsistentno s politično logiko Françafrique. Trenutno Francija pretehtava izid predsedniških volitev v Gabonu, ki so bile izvedene v 28. avgusta. Sam sistem se je že tako ali tako izredno dobro prilagodil novemu multicentričnemu geopolitičnemu okolju in zatorej še vedno obstaja. Kot je rekel Brecht o nacizmu po letu 1945: »Psica se še vedno goni.«
Françafrique, Janus z afriškim in francoskim obrazom, je najboljši simbol zaplenjene in izkrivljene suverenosti. Še slabše, prav zdaj tu in tam zaplojuje male pošasti, kot sta Chinafrique in Canadafrique. Kljub temu pa skovanka nazorno prikazuje, kako Francija trmasto zavrača dekolonizacijo. Zaradi tega prav v tej državi in ne kje drugje, zveni pravilno.
Če razmislimo o vsem, so znamenja, da se stanje spreminja. Francija ni več svetovna velesila, kakršna je bila pred tremi desetletji, ko je Pariz brez kakršnegakoli razburjenja z lahkoto vrgel z oblasti afriškega državnega voditelja. Dandanes pa potrebuje za takšno početje »privolitev« in denar Združenih narodov. Še več, večina novejših afriških vodij je bilo rojenih po čudnih »neodvisnih državah«, ki so jih njihovi očetje tako strahopetno vrgli psom. Kljub temu, da je miselnost marsikaterega od teh mladih predsednikov v soočanju s Parizom še vedno suženjska, pa nekateri od njih nočejo biti ubogljivi lakaji. Ironično je, da bodo prav ti »uporniki« na koncu dekolonizirali Francijo, državo, ki jo še vedno preganja njena kolonialna preteklost. Občasno zna biti to tragikomično, kot v primeru nedavne polemike glede burkinija.
