Tiskane izdaje
Američani brez predaha povsod po svetu izpričujejo, da so demokratične volitve najpomembnejše. Ameriška vojaška oblast jih je leta 1946 organizirala v Nemčiji, pred kratkim v okupiranem Iraku in Afganistanu. Kako pa je z demokracijo in volitvami pri njih doma? Dejstvo je, da je s tokratnimi volitvami nekaj hudo narobe.
General Lucius Clay je eden najpomembnejših politikov v povojni evropski zgodovini. Verjetno nihče drug ni tako odločilno vplival na razvoj Evrope po letu 1945. Bil je načelnik ameriške vojaške oblasti v okupirani Nemčiji. Njegova naloga je bila pripeljati Nemčijo na »pot demokracije«. Z britanskimi in francoskimi kolegi je uspešno demobiliziral in nevtraliziral nemško spontano delavsko in protifašistično gibanje, ki je vzniknilo, ko se je tretji rajh začel sesuvati, in hotelo korenito obračunati z nacizmom.
Nemško ljudstvo je bilo večinoma res »preveč poslušno«, kot so rekli nekateri nemški pisatelji in zgodovinarji, ampak znatni del ni nikdar opustil nasprotovanja nacističnemu režimu. Preživeli so, v zadnjih mesecih vojne prišli na plan in se organizirali ter po kapitulaciji Nemčije hoteli imeti besedo pri oblikovanju njene prihodnosti. Zahodna vojaška oblast jim je to preprečila. Njene predstave o demokraciji se niso ujemale z demokratičnimi zahtevami nemških antifašistov.
General Clay, hegemon v vojaški okupacijski oblasti tiste zahodne države, ki je po drugi svetovni vojni postala hegemonska, si je predstavljal »pot demokracije« kot gradnjo nemške politične oblasti in pregnetenje »nemškega duha«. Za to drugo nalogo so, če malo karikiram, na hitro zgradili ali usposobili kinodvorane in začeli vrteti ameriške igrane, dokumentarne in reklamne filme.
Vijolična barva demokracije
Tu me zanima ponovna vzpostavitev oblasti. Demokratična oblast je bila zgrajena od zgoraj. Postavila jo je vojaška oblast okupacijske države. Pomagali so ji domači strokovnjaki in politiki, pri izbiri katerih je vprašanje morebitne nacistične preteklosti igralo čedalje manjšo vlogo. Ti ljudje niso bili izvoljeni, odgovarjali so vojaškim oblastem, ne ljudstvu. Suverenost ni bila niti v ljudstvu niti v novi politični zgradbi, temveč v vojaški oblasti. Ljudstvo so poklicali na oder, ko so bile na vrsti volitve. Kdaj bodo volitve, kdo bo volil in koga, je odločal suveren. Ljudstvo na volitvah ni sprejemalo suverenih odločitev, temveč se je odzvalo suvereni oblasti. Kljub temu je bil general Clay pred volitvami hudo na trnih, kot je lepo opisal v spominih. Kako ne bi bil? Volitve so namreč v demokraciji zelo pomembne. General si je srčno želel, da bi uspele.
Kaj je štelo za uspeh volitev? To, da je ljudstvo prišlo volit. To, da je ljudstvo s tem dejanjem privolilo v izbiro, pred katero so ga postavili, in slovesno podpisalo, da se strinja z oblastmi in njihovim delovanjem. Če ljudstvo že ni suveren, lahko legitimira suverena. Tudi to je demokracija.
Kakšno zvezo imajo dogodki z začetka leta 1946 v okupirani evropski državi z današnjim časom in letošnjimi predsedniškimi volitvami v ZDA?
Preprosto povedano, kar se je zgodilo v okupirani Nemčiji, se še vedno dogaja. Pustimo ob strani sicer zelo pomembno vprašanje, kako suvereno je danes v resnici nemško ljudstvo. Zanima me model gradnje demokracije, ki so ga Američani takrat postavili in ga še vedno uporabljajo. Po širnem svetu brez predaha izpričujejo, da so demokratične volitve najpomembnejše. Ameriška vojaška oblast jih je, tako kot leta 1946 v Nemčiji, pred kratkim organizirala v okupiranem Iraku in Afganistanu. Na te svoje dosežke so bili Američani tako ponosni, da si je ob volitvah v Iraku tudi vsa njihova politična vrhuška popacala prste z vijolično barvo in jih v washingtonskem hramu demokracije molila v zrak in kazala svojemu predsedniku.
Tako kot Američani radi delajo barvne revolucije, znajo narediti tudi barvne volitve. Z barvanjem prstov je njihova politična elita simbolno pri sebi doma podvojila iraške volitve in tako še enkrat glasovala za okupacijo Iraka. Okupirani Iračani so takrat glasovali za demokracijo. Prignali so jih do tega, da so vojaški okupaciji priznali moč tvorbe demokracije. Kjerkoli se ustoliči ameriška vojska, lahko pričakujemo demokratične volitve in demokracijo.
Ta model torej deluje, ni pa ekskluziven. Volitve so osrednjega pomena, tudi ko okupacija ni direktna in se lotijo delovanja za spremembe režima različne fundacije za promocijo demokracije in tako imenovane nevladne organizacije. Če tem ne uspe, še vedno lahko nastopi vojska. A kakorkoli že utegnejo variirati sredstva in metode, demokratične volitve, ki potrjujejo in legitimirajo suverenovo agendo, so zvezda severnica.
Kako pa je pri Američanih doma? Jim je še ostalo kaj demokracije, ko so je že toliko izvozili?
Smrt politike
Kaj pa, če imajo Američani zase drugačno demokracijo od tiste, ki jo izvažajo? Saj so izjemna nacija in mislijo, da zanje ne veljajo pravila in zakoni, ki veljajo za vse druge smrtnike. Ampak če bi bilo res, da je demokracija za ameriško domačo uporabo drugačna od izvozne, imamo pred sabo novo vprašanje – kako izvoz demokracije učinkuje na demokracijo v Ameriki. Predsedniške volitve, ki so pred nami, naravnost kličejo k temu, da pogledamo, kako je s tem. Tudi če bi bila demokracija Američanov drugačna od tiste, s katero na silo osrečujejo svet, bi volitve še vedno bile osrednje vprašanje. Zato te predsedniške volitve odpirajo pogled v jedro in skrite kotičke ameriške politike.
Naravnost povedano, s temi volitvami je nekaj narobe. Z enega vidika so ušle nadzoru, z nasprotnega so vse preveč kontrolirane. A kdo govori? S kakšne pozicije? Kdo nadzira? Kaj je ušlo nadzoru? Ker vsi prisegajo na demokracijo, se težko izognemu sklepu, da je ameriška demokracija v slabem stanju. Tako meni prenekateri opazovalec, enako meni tudi marsikateri udeleženec volitev. Naj najprej nanizam nekaj opažanj, ocen, ugotovitev, sodb in kritik, potem pa bom ponudil razlago.
Demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton. Foto: Reuters
Ko je Hillary Clinton napovedala kandidaturo, so pametnejši komentatorji s politične levice odgovorili z grozo. Ker je po splošnem mnenju, ki ga je v veliki meri soustvarila kandidatkina volilna mašinerija, bil adut kandidature ženski spol, torej identitetna politika, so ti komentatorji v kandidaturi videli napoved smrti politike. Kako prav so imeli! Kandidatka nima političnega programa, v najboljšem primeru je izpostava političnega programa. Vsakič, ko odpre usta, zabije žebelj v krsto političnega razmišljanja. Ker so se od nje distancirale samo redke feministke, mnoge pa jo podpirajo, bo njena morebitna izvolitev tudi smrt feminizma.
Smrt politike, ki jo prinaša kandidatura te gospe, še posebej zadeva levico. Onemogoča politiko, ki bi bila vsaj malenkost levo od neoliberalističnega in novokonservativnega konsenza, ki davi državo, in bi, če nič drugega, nakazovala, da je možna alternativa. Ampak tu se je zalomilo. Pojavil se je Bernie Sanders in povlekel za sabo velik del baze demokratske stranke in zlasti mlajšo generacijo, ki ima od globalizacije samo negativne učinke.
Nekaj podobnega se je zgodilo na drugem polu. Na začetku so predstavitve kandidatov republikanske stranke bile videti kot gledališče groze. Ko se je nekako prerinil v ospredje Donald Trump, je nekaj časa vladal vtis, da gledamo komedijo. Potem se je izkazalo, da gre zares, in političnega razreda se je polastil strah. Tudi Trumpa so podprli tisti, ki pod liberalistično globalizacijsko politiko samo izgubljajo – veliko je takih, zlasti belski delavski razred. Po čudni ironiji zgodovine je nepremičninski mogotec postal glas ljudstva in izraz njegovega sovraštva do političnoekonomskega establišmenta.
Grehi na poti do oblasti
Ko je podpora Sandersu začela naraščati, se je vsilil vtis, da demokratski strankarski aparat in mediji favorizirajo Hillary Clinton. Potem smo dobili dokaze za to. Nekdo je spravil v javnost dokumente, ki so pokazali, da je demokratski nacionalni odbor, ki bi moral v kampanji biti nevtralen, v sodelovanju z mediji v resnici deloval proti Sandersu. Kakšno mnenje vlada o političnem aparatu, kaže ugibanje, ali ni dokumentov ukradel tisti zaposleni v odboru, ki je bil malo po objavi umorjen v nepojasnjenih okoliščinah. Celo v tako etabliranih libertarnih ustanovah, kakršna je inštitut Ludwiga von Misesa, precej odkrito namigujejo na trupla ob poti gospe Clinton na oblast.
To omenjam samo zato, da bi prikazal ozračje v državi. Pomembno za volitve je tole: tudi če bi Hillary Clinton morda lahko zmagala brez te manipulacije – ni pa gotovo, da bi –, je njena nominacija neizbrisno zaznamovana z manipulacijo. Poleg tega je nedvomno nepriljubljena. Ljudi bolj odbija, kot privlači. Podporo ima pri političnoekonomski eliti in v strankarskem vodstvu, veliko običajnega članstva pa vežejo nanjo zgolj partijska zvestoba, disciplina in obup.
Pri Trumpu je ravno nasprotno. Priljubljen je med člani stranke, aparatčiki in establišment ga sovražijo. In tako smo bili priča nenavadnemu pojavu: velik del republikanske elite je podprl Hillary Clinton in javno pozval članstvo, naj prepreči izvolitev kandidata svoje stranke in glasuje za kandidatko demokratov. Ko to pišem, visoki republikanski politiki spet skačejo v hrbet Trumpu in zahtevajo, naj se umakne. V javnosti je to vzbudilo prepričanje, da med strankama ni politične razlike, da sta le dve stranki iste elite, da so vsi isti. Ko je politična elita tako stopila skupaj, prek strankarskih delitev, je pred očmi ljudi zazijal prepad med njimi in njo: en oblastni aparat proti ljudstvu.
Pokazalo se je še nekaj. Tako kot so mediji pomagali Hillary Clinton proti Sandersu do nominacije, jo zdaj podpirajo proti Trumpu. Nihče se ne pretvarja, da je to fair play, v katerem je treba kandidatoma dati enake možnosti, da se predstavita, in o njiju poročati kolikor toliko nepristransko, da bi se volivci lahko kompetentno odločili. Je samo še propaganda in manipulacija in ena linija. Hillary Clinton prikazujejo v všečni luči, Trumpa v odvratni. Preštevilne problematične – tudi zelo problematične – detajle iz življenja in dela gospe Clinton najraje zamolčijo, če pa to ne gre, jih razblinijo in razvodenijo, zmanjšajo njihov pomen, operejo in trivializirajo in kar najhitreje preusmerijo pozornost kam drugam ter brž objavijo kaj v srce segajočega o njeni »pozitivni osebnosti«. Nasprotno prtljago, ki jo vleče za sabo Trump, podrobno pregledajo, razobesijo njegovo umazano perilo, napihnejo vsak nerodni korak ali butasto izjavo. Človeka karikirajo in linčajo, smešijo in demonizirajo obenem.
Bistvena razlika med Trumpom in Hillary Clinton je v tem, da so njegovi »grehi« večinoma značajski in zasebni, vse preveč njenih pa javnih in političnih. A to je pokopano pod ruševinami tega, kar je nekdaj bilo novinarstvo in razmišljajoča javnost. Pri vsem tem ne gre za to, da bi politična elita nadzorovala in usmerjala medije. Ne, sodelujejo, tesno delajo skupaj. To sta dva oddelka ene oblastne mašinerije. In tudi to je med kampanjo vse bolj očitno. Mediji pospešeno izgubljajo verodostojnost. Javnomnenjske raziskave so sprejete kot element volilne kampanje. V odgovor se širi cinizem.
Donald Trump z družino. Foto: Carlo Allegri/Reuters
Joyce in Orwell na steroidih
Cinizem se le še stopnjuje ob tem, kako je FBI vodil – in ustavil – preiskavo proti Hillary Clinton zaradi kompromitiranja državnih skrivnosti. Šokantno je že to, da oseba, ki jo preiskuje FBI zaradi tako resne zadeve, sploh kandidira oziroma se ne umakne iz volilne tekme. In ker je ta preiskava postala del volilne kampanje, se oblikuje prepričanje, da tudi FBI in pravosodje sodelujeta v volilni kampanji in pomagata Hillary Clinton, da zanjo ne veljajo zakoni oziroma da veljajo eni zakoni za elito in drugi za navadne ljudi. Kamorkoli pogledaš, prepad.
Javna soočenja kandidatov razkrivajo strašno politično praznino. Trumpovo govorjenje spominja na sklepni del Joyceovega Uliksesa – brez literarnih kvalitet. Je nekak vulgarni postmodernistični »tok zavesti«. Hillary Clinton je Orwell na steroidih, sicer pa se kot ameba zvije okrog vsakega vprašanja, ki bi zahtevalo zavzetje političnega stališča. (Izjema je njena rusofobija, ampak ta je bolj norost kot politika.) Kandidata si tako prizadevata biti všečna tistim, ki jih nagovarjata, da na koncu ni več pomembno, kaj govorita, in ju zato niti ni treba več poslušati. Smisel te dekadence je okupirati prostor politične govorice. Kar naj bi bila odprta demokratična razprava, je monopol dvoedine stranke, ki ne pusti do besede nikomur drugemu. Postavili so nedosegljiv 15-odstotni prag.
Okupacija je dobesedna. Ob prvem soočenju kandidatov so javno univerzo, v kateri sta govoričila, obdali z več obroči žice, da se ne bi kdo nepovabljen prikradel v bližino demokratične predstave. Kandidatko zelene stranke Jill Stein, ki ima in politično analizo in alternativni politični program, je policija odpeljala s prizorišča.
Nikdar še ni bilo tako jasno, kot je tokrat, da ima volitve v rokah političnoekonomska elita. Jasno je, da je Hillary Clinton njena kandidatka. Pomanjkanje ljubezni med njo in ljudstvom je vzajemno. Bankirjem je zaupala, da so ji tuje skrbi srednjega razreda. Sandersove podpornike je paternalistično (ali maternalistično?) odpisala kot zgube, ki živijo v kleteh svojih staršev in zaslužijo kak dolar kot strežno osebje v barih. Delavski razred, ki podpira Trumpa, bi vrgla v koš za smeti. Vsaj v zaničevanju ljudstva je poštena. Njen volilni štab vzame ljudstvo resno le takrat, ko iz njega sestavlja multikulturalistične kulise za kandidatkine nastope. Vedno je v ozadju nepolitična slika ljudstva: vse barve kože, vsi spoli, vse starosti, vse vrste pričesk in oblačil, tableau vivant. Ljudstvo, ki voljno upodablja samo sebe za oblast.
Za vse je kriv Putin
Ljudje imajo Hillary Clinton za kandidatko Wall Streeta. V resnici jo poleg finančne industrije podpirajo vojaška in varnostna industrija, naftaši, korporacije, ki se ukvarjajo z genetsko spremenjeno hrano, in sklop računalniško-informacijsko-komunikacijsko-družbenomedijskih tehnoloških velikanov, ki tesno sodelujejo z nacionalno varnostno agencijo (NSA) in katerih ekspertiza je uporabna za množično nadzorovanje in discipliniranje ljudstva doma in na tujem. Spisek ni popoln. Gre za to, da imamo opraviti z nosilci in gonilci liberalistične globalistične ekspanzionistične politike, ki se opira na vojaške baze po vsem svetu in nenehne vojne. To nam pomaga razumeti, zakaj sta rusofobija in agresivna protiruska politika postali pomemben element volilne kampanje.
Sklicevanje na zunanjega sovražnika ima konsolidacijsko in homogenizacijsko moč. Gre pa tudi za politično strategijo vladajočih političnoekonomskih elit. Vladajoče elite in njihov model ekonomskega razvoja in političnega gospostva lahko preživijo le z ustvarjanjem napetosti v svetu, vojaško ekspanzijo, ropanjem naravnih virov in bogastev, sejanjem kaosa in vojnami. Trump prinaša element negotovosti, zelena stranka ponuja alternativo, Hillary Clinton je popolna kandidatka vladajočih sil: kandidatka kontinuitete. Ker se je vladajoči ekonomski model izčrpal in ni vzdržen, in ker je vladajoči politični model postal disfunkcionalen (že samo zaradi skorumpiranosti, poleg vsega drugega) in izgubil legitimnost, je mogoče zagotoviti kontinuiteto le na silo. Zato elita tako očitno vsiljuje svojo kandidatko.
Država ve, da je v škripcih. Ve, da so volitve kompromitirane. Išče izhod v sili v tem, da za to krivi Rusijo. Še več, kompromitacija volilnega procesa je tako huda, da izgublja verodostojnost ves politični sistem. Zato so obtožili Putina, da hoče »diskreditirati pojem zahodne demokracije«. Čestitam! In tej globoki ugotovitvi in ruskemu predsedniku.
Žal to ni šala. Zagrizeno ohranjanje moči in modelov, ki so se izpeli, nas lahko vse pogubi. Nujne destrukcije, v katero to sili, ne bo mogoče niti omejiti na ZDA niti izvzeti ZDA iz nje. Tu se bo njihov exceptionalism končal. A ostanimo pri volitvah.
Ukradene volitve
Problem je v tem, da si je ljudstvo v volilnem procesu nepričakovano, morda po čistem naključju, vzelo več besede, kot so mu je namenile elite. Elite so morda precenile svojo moč in ugled ali pa so bile nepazljive in nemarne. Kakorkoli že, rezultat je trenutno razmerje sil, v katerem so močne elite prešibke, šibko ljudstvo premočno, nihče pa dovolj močen, da bi na hitro in gladko prevladal. Povsem verjetno je, da bodo elite, ki imajo v rokah neizmerno moč, dovolj pritisnile, da bodo izsilile svoje. Če bi jim slabo kazalo, lahko tudi ukradejo volitve. Vse pogosteje naletim na mnenje, da se to lahko zgodi. Od ukradenih volitev Georgea Busha ml. dalje je na voljo tehnologija, ki to omogoča: Dieboldove glasovalne mašine, ki jih je mogoče sprogramirati in ni mogoče kontrolirati. Ampak tudi če bi volilno krizo rešili s krajo volitev (kar je še vedno boljše od druge možnosti, o kateri se tudi ugiba, da bo namreč Trumpa kdo likvidiral), bo treba koreniteje določiti razmerje moči med elitami in ljudstvom. Če bo zmagala Hillary Clinton, bo elita imela za to in voljo in čas.
Trenutno stanje malo pred koncem volilne kampanje je tako, da je ves proces mogoče povzeti v sklepu: Wall Street je izbral, ljudstvo mora potrditi. Položaj ameriškega ljudstva je vse bolj podoben položaju nemškega ljudstva leta 1946. Vse bolj militarizirana oblast postavlja ljudstvo pred svojo izbiro in pričakuje, da jo bo demokratično potrdilo.
***
Članek je bil objavljen v posebni delovi prilogi Ameriške volitve, in sicer še pred volitvami, 21. oktobra 2016.
