Tiskane izdaje
New York – V anketi univerze Quinnipec so vprašali Američane, katera beseda jim najprej pade na pamet ob omembi Donalda Trumpa. Najpogosteje so dejali »odločen«, na drugem mestu je oznaka »idiot«. Slednje gre verjetno na račun demokratov, ki imajo zelo enotno mnenje o ameriškem predsedniku.
Odločnost ali vsaj občutek odločnosti, ki ga vzbuja newyorški milijarder, je pritegnil številne volivce na desnici in sredini ameriškega političnega telesa, da so glasovali zanj. V anketi ga je kar 90 odstotkov republikancev označilo za odločno osebo, podobno je menil skoraj vsak tretji demokrat. Toda slednji so bili zelo enotnega mnenja, da je predsednik ZDA tepec, skoraj tako pogosto so ga sodelujoči v anketi označili za nesposobnega in lažnivca. Oznaka predsednik je bila šele peta najpogostejša.
Trump je zagotovo precej načel predstavo o voditelju ZDA. Ne uklanja se uveljavljenim političnim pravilom, lahkotno spremlja nenehne spopade v vladi ter pušča slab priokus voditeljem na mednarodnem prizorišču. Toda če z načelom deli in vladaj vihari po Beli hiši, je v Washingtonu precenil svoj vpliv na ključne politične dejavnike, ki niso pod njegovim nadzorom. Čeprav že tako vlada s krhko večino 52 senatorjev v stočlanskem zgornjem domu kongresa, je po propadu zdravstvene protireforme na bojni nogi s ključnimi republikanskimi senatorji, ki se mu ne podrejajo.
Grom iz Phoenixa
Na osupljivem zborovanju v Arizoni, ko je spustil z vajeti predvolilne izbruhe, je neposredno napadel oba republikanska senatorja zvezne države, Johna McCaina in Jeffa Flaka. »Ne bom izrekel nobenih imen. Zelo predsedniško, kajne?« se je posmehoval svetovalcem, ki so ga menda prosili, naj vsaj v po formi spodobnem ponedeljkovem govoru o strategiji za Afganistan ne napada svoje stranke. McCain, ki je prejšnji mesec dramatično potopil protireformo, in Flake, ki je nedavno izdal knjigo in v njej ostro kritiziral Trumpa, sta bila tako neimenovani tarči torkovega posmehovanja.
Nastopi v Phoenixu so bili improvizirani izbruhi jeze, med katerimi je nenehno menjaval teme, udrihal vse povprek, predvsem po »lažnivih medijih«, vedno znova je branil svoje sporne izjave po shodu neonacistov in skrajnežev za belsko prevlado v mestu Charlottesville. Njegov odziv na rajanje najskrajnejših delov belske Amerike je bil do zdaj najnižja točka komaj sedemmesečnega predsedovanja in je ustvaril globoke razpoke v republikanski stranki, toda Trump jih v Arizoni ni lepil, pač pa je še bolj tolkel po najobčutljivejših točkah za lastno stranko.
Ameriški senator John McCain. Foto: Aaron P. Bernstein/Delo
Vrtoglavi zasuki
Na desnici so se držali za glavo, ko je grozil, da bo ustavil delovanje vlade, če mu kongresniki ne bodo odobrili denarja za začetek gradnje razvpitega zidu na južni meji. Klasična politična modrost pravi, da bi volivci kaznovali stranko, ki ima popolno oblast v Washingtonu (oba domova kongresa in Belo hišo), a kljub temu dopusti takšne zastoje. Toda v postmodernem političnem svetu Donalda Trumpa se logični sklepi rušijo kot domine. Redko smo priča temu, da bi predsednik napadal vodilnega senatorja lastne stranke, toda z Mitchem McConnellom menda že tedne ne govorita, slednji naj bi zasebno celo izjavil, da ni gotov, ali bo Trump po poletnem opotekanju od krize do krize še lahko rešil svoje predsedovanje.
To verjetno pojasnjuje bojne tone iz Phoenixa, saj se nekdanji zvezdnik resničnostne televizije vrača k predvolilnemu razgrevanju svoje volilne baze. Po drugi strani se je sredi tedna vrnil k uradnejši podobi in v nagovoru shoda veteranske organizacije American Legion s teleprompterja bral umirjeno sporočilo o premagovanju izzivov in krpanju globokega razkola v ZDA. Takšno menjavanje tona je rdeča nit njegovega predsedovanja, guganje med uradnim teleprompterskim Trumpom in razúzdanim Trumpom brez vsake mere pa je po dogajanju v Virginiji tako hitro, da skoraj zbuja vrtoglavico.
Naraščanje godrnjanja
Z McConellom sta uradno zakopala bojno sekiro in sporočila, da se strinjata v glavnih republikanskih ciljih, kot so davčna reforma, krepitev vojske in gradnja zidu. Toda politični analitiki hkrati ugotavljajo, da je to zgolj glazura ter da ne bi bilo nič nenavadnega, če bi predsednik prihodnji mesec uresničil grožnje in brez denarja za zid blokiral dogovor o podaljšanju financiranja (ter posledično delovanja) zveznih oblasti. Vse bolj je namreč jasno, da je maščevalni razkačenec iz Phoenixa prava podoba Trumpa. Njegovi svetovalci so si po poročanju New York Timesa menda celo oddahnili, da ni bilo huje.
V zakulisju politični kanali še vedno delujejo, osebje Bele hiše je v stalnem stiku z republikanskim vodstvom v kongresu in skrbi, da vlada ne bi iztirila. Toda predsednikov svojski pogled na vladanje – nekateri ga označujejo za nelogičnega, zgrešenega in samouničujočega – sproža vse glasnejše godrnjanje med republikanci. Po preteklih izkušnjah se predsednik zamaje, ko ga zapusti lastna stranka. Ob vsem Trumpovem hrupu smo za hip pozabili, da posebni preiskovalec Robert Mueller še vedno brska po njegovi preteklosti.
